Trans Karavanke

V torek je bila pa res slaba napoved in res je padalo ponoči, potem čez dan pa ne. Ker je bilo pa za naprej kao stanovitno, se odločim, da bom ta dan delal na tem, da se ravno prav gibljem (naredil sem en krog s kolesom cca 30 km in 500 vm in se slikal pred TIC Tržič), ogromno vnašam OH in se posledično pripravim za moj "projekt" Trans Karavanke v 2 dnh in to od doma do doma.

Že pakiranje je bila cela znanost in v moj 18l nahrbnik ni šanse, da spravim in to res minimum. Ker moram tako ali tako slej ko prej kupiti nov nahrbnik, se zapeljem v Kranj in kupim 24l. S sabo imam: orodje, zračnica, pumpa, prva pomoč, 1,5l vode, kratke hlače, majica, gate, nogavice, tenko majico z dolgimi rokavi, ene tanke dolge hlače, vetrovko, natikače, brisačo, zobno ščetko, 6 frutabel, polnilce, sendvič in denarnico (pa še kakšno malenkost). Matr, kako težak je nahrbtnik. 

Od doma štartam v sredo 6:04. Do Preddvora se kar se da izogibam glavnih cest, kar potem do Jezerskega seveda ni mogoče. Na 1. cilju sem preden se TIC odpre (kar tako ali tako nima veze, ker mi iz PZS niso poslali obljubljene knjižice za žige). Obsojen sem na selfije. 

Spust nazaj do Sp.Jezerskega in gor proti Brsni lesi. Ta del sem vozil samo v nasprotno smer in me kar preseneti. 

opozorilo na koči, da ne smeš voziti s kolesom po travi 😂

Najprej strmina, potem pa kurčevo slabo označeno peš pot, po kateri se lovim ne glede na to iz katere smeri grem. Poleg tega je vse mokro in sploh je to močvirno področje. Še dobro začel nisem pa sem ves moker in blaten. Na spustu me zebe kot mačka, saj enostavno nimam dovolj cunj, da bi jih dal gor in tvegal, da jih umažem. Kje je sonce?

Kar vesel sem, ko se v Medvodju cesta obrne navgor. Poznano pot bi odpeljal v miže. Sem pa očitno počasen, saj me poleg enega elekričarja, prehitita še dva mladca na organcih. 

Na pl.Šiji me pozdravi samo Đeri, lasnitkov ni na spregled. Ja prav, potem bom pa drugod naredil pavzo za malico.  In res na Kofcah (tako ali tako sem se tukaj moral ustaviti zaradi žiga/selfija) naročim sirove štruklje (bili so odlični) in coca-colo. Uradno traso tukaj zapustim, saj ne morem verjeti, zakaj bi se kdo želel spuščati po makedamu, če je na voljo odličen trail. 

Ker pa trail pride na cesto malo nad Tržičem, sem bil jaz na TICu že včeraj in s tem prišparal nekaj časa in višincev. Do Ljubelja klasika in na klopcah naredim pavzo, saj me je "strah" vzpona. Ta je težak, če si svež, ne pa če imaš za sabo že čez 2000 višincev. Na začetku se pošvercam po sankaški, potem pa ni več šanse. Kolo na rame in grizi. Malo poganjam, malo porivam, malo nosim. Presenečen sem, saj na Zelenici nisem 100% uničen. Rabim pa nov vnos energije v obliki žgancev in kislega mleka. Naročim še radler, ki mi ne paše in ga prelijem v plastenko.

Ko dirkam proti Domu pri izviru Završnice imam največ težav z izogibanjem kravjekov. Preveč se koncentriram na njih in pozabim na eno zahtevno kombinacijo med skalami. Ker sem totalno prehiter jo dobesedno preskočim. Uf bolj sreča, kot znanje, sem pa "porabil" vzmetenje do konca. 

Ob koči samo slika in gas naprej. Pri Tinčkovi grem spet malo po svoje, po peš poti direkt na Zabreško (da se ne spuščam do Završnice in spet dolgočasen makedam.) Veliko ni vozne, ampak če bi bil spočit, bi jo ponovil. Pri Zabreški mi radler sede kot le kaj. 

Hitim dalje, saj ne vem, kje  bom našel prenočišče. Ob Valvazoru spet samo slika in naprej vzpon do Potoške. Ta klanec me je že kar zdeloval. Čist so me pa zjabal gozdarji, saj naredim kar nekaj poti, ker so se nasrali točno tam, kjer bi moral zaviti na peš pot. 

Deja vu

Ko jo končno najdem pa čisto presenečenje. Noro dober, tehnčno zahteven trail. Ne razumem traserjev zakaj ta ja, tisti s Kofc pa ne. No kakorkoli, za mene pozitivno presenečenje dneva. Še zadni vzpon po asfaltu in sreča ob odgovoru prijaznih oskrbnikov, da točno eno sobo pa imajo prosto. 

Po cca 12 urah bruto sestopim s kolesa. Za mano je 105 km in 3700 vm. Sem utrujen? Sem! Nisem pa ubit. 

Lepo poskrbijo za mene, najprej s sobo in možnostjo tuširanja, potem s temnim pivom in kasneje samo za mene šef zakuri žar, ker po pogovoru ugotovi, da rabim več kot jed na žlico. Pripravi mi super mešano meso na žaru v res izdatnih količinah. Po večerji me tako zebe, da grem za 1 uro v posteljo, se pokrit do vratu. Ker se mi nikakor ne uspe ogreti, grem v jedilnico na domač čaj, ki končno opravi delo. Gosti so sami tujci in ker nimam očal (knjige pa imajo), pač malo opazujem in potem grem malo brskat po telefonu in spat. Po glavi mi roji vprašanje, kako utrujen bom jutri, saj me čaka še izdaten del poti.

Zjutraj, spet samo za mene, zajtrk ob 7h. Ko plačujem nanese beseda na knjižico, štampiljke... in oskrbnik povleče eno iz predala in od tu naprej lahko žigosam. Začetek je takoj v klanec. To je klanec, ki sem ga že vozil s kolesom, ma še Brin ga je, hodil s turnimi in peš in nikoli se mi ni zdel strm. Danes pač. Ni več municije v nogah. Vsaj tiste velikokalibrske ne. Resno me zaskrbi. Rešitev je v kadenci in potem steče. Prva štampiljka na gasilkem domu na Planini pod Golico je brez blazinice.  Povezava do Plavškega rovta je končno spet malo zanimiva, saj poteka po gozdu in travnikih.

Vzpon do Visokih se kar vleče, še bolj pa spust po makedamu do Mojtrane (Slovenski planinski muzej). Do Kranjske gore po kolesarski stezi 

in v enem izmed "obsteznem" baru vidim, da imajo kremšnite, kar si velja zapomniti. V KG moram vključiti navigacijo, da najdem njihov TIC. Tukaj spet spremenim traso, saj mi ni logično tako, kot so jo oni zastavili. Po njihovo je zadnji cilj Korenjsko sedlo, meni je pa logično, da je Tromeja. Poleg tega pa se še lepo zapelješ po potkah do serpentine nad Podkornom. Po makedamu od sedla proti Tromeji sem se vozil 3 tedne nazaj in poskušam voziti v isti prestavi, kot takrat. 

Tukaj sem pojedel 1. malico na poti - eno trdo kuhano jajce

Večinoma mi je uspevalo. Je pa res, da sem komaj čakal na križišče in zadnjih 2,6 km. Tukaj sem iz sebe iztisnil še nekaj moči, saj je bilo to psihološko kao zadnji vzpon. Na Tromeji totalna gužva in komaj najdem prostor, da v miru pojem sendvič (še od doma, ampak je bil odličen).

Sem čakal trenutek, ko je bilo najmanj ljudi

Seveda po makedamu se ne bom spuščal in se obrnem na peš pot, ki sem jo že vozil (v Italijo). Pozabil pa, da je zelo zahtevna, še posebno, ker je bila danes gneča in ko so se mi umaknili so se mi točno tja, kjer bi jaz peljal. Ko vidim smerokaz, ki ga prejšnjič nisem in le ta usmerja v Rateče, grem po tej poti. Solidno, samo prehitro pridem na makedam. Zato takoj spet zavijem na peš pot, že v Sloveniji, ki pa je čisto razsuta in totalna beda. Samo pazim, da ne padem. Do Rateč pridem cel in gas (dajmo raje rečt pol gas) po kolesarski. V Kranjski, tudi če bi se želel ustaviti, ni prostora nikjer. Še bicikla ne bi mogel prisloniti. Se mi že riše kremšnita. Seveda računam, da steza visi in bom gradil na gravitaciji. Žal me kontra veter prepriča, da bo vseeno treba vložiti toliko in toliko W, če se bom želel kolikor toliko hitro peljat. Ko pojem kremšnito in popijem coca-colo (menda dobro nadomesti energijo) ni več motivacije.  Pred mano pa še cca 40 km in kontra veter. Se prestavim v 2. dimenzijo in gonim. Edino zadovoljstvo mi je, ko tresem električarje. No po Mojstrani jih v mojo smer ni. Do Jesenic je izredno lepa pot, ima pa eno veliko slabost - klance. Jebemti, ko vidim znak 17%, mi čeljust pade med špice. Saj ne, da ne bi zmogel, ampak jaz sem navajen, da tak klanček premagam na moč. Sedaj pa to ne gre, šaltat ful dol, pa kadenca... Muka! Po Jesenicah se vozim po ulicah, za katere nisem vedel, da obstajajo. Očitno pa ve navigacija, ki je v trenutku (očitno se je nekaj zgodilo, ker sem že nekaj časa poslušal sirene) tok tujcev speljala na njih. Očitno so lokalci poklicali policijo, ker ko sem jaz prišel do križišča/uvoza v to ulico je tam že stal policaj in dovolil v ulico samo tistim ki so za to "upravičeni". Priča sem bil incidentu, ko je Nemec vseeno silil noter in policaju kazal navigacijo, kljub temu da mu je policaj dal jasno vedeti, da ne sme. Prav zanimivo je bilo, ker je malo manjkalo, da bi moral potegniti pištolo, ker drugače ni dosegel želenega. Noro! Mi je pa to malo preusmerilo tok misli in že sem bil v Žirovnici, pa na makadamu do Begunj in še zadnji klančki. Za konec sem pot krajšal še skozi domače gozdove. 

Nabralo se je 115 km in 1950 vm v dobrih 8h urah. 

Na riti imamo malo odrgnin in otišance, sicer nimam nekih silnih bolečin. V resnici sem kar dvomil, da mi bo to uspelo v 2. dneh in spet se je pokazalo, da je psiha največji problem.  Do včeraj sem naredil največ 2300 višincev v enem. Niti pod razno nisem verjel, da sem jih zmožen 3700. Ogromno je v glavi.

Kaj sicer napisati o Trans Karavankah. Ne vem za koga naj bi to bilo. Res, da je original pot razdeljena na 4.etape in če se izogneš logističnemu kolesarjenju to ni tako hudo. Pa vseeno, kateri povprečen rekreativni kolesar bo šel na Zelenico ali Prevalo (ki je opcija). To je zalogaj tudi za električarje, ker ne samo da je strmo, ampak je pot prezrita za vožnjo. Veliko od tega sem že videl. Novost in presenečenje je spust do Javorniškega rovta in lepa povezava (sicer kratka) med Pl. pod Golico in Plavškim rovtom. Pri meni je šlo samo za test zmogljivosti (prikladno blizu doma in ko imaš dopust).