Jalovčev ozebnik

Praznični dnevi 😔.  Že v soboto sem se komaj spravil ven in hvala Mateju, da me je skoraj zvlekel in sem ubil nekaj časa in se navsezadnje imel dobro. Popoldan me je še močneje zajelo malodušje in v nedeljo bi po velikonočnem zajtrku pri sestri, kmalu cel dan preležal. Brez volje za kar koli se nekako prepričam in zavežem superge. Kar od doma se peš odpravim na Dobrčo. V slabih 2,5h urah sem na Šentanskem vrhu, kar tako ali tako ne pomeni nič. Kaj pa je 13 km in 1250 vm? 
Popoldan se jebem s stenami oz. bolje luknjami ki so ostale od sanacije dimnika. Še ena zadeva, ki mi "dviguje" razpoloženje. Dotolče pa me, ko avtorji slik, ne želijo razkriti lokacije, potencialno zanimivega cilja. S Tomažem se namreč meniva kam v ponedeljek in nimava ideje.  Še dobro, da se vmeša Matej in določi, da se ga bomo zapili pri meni... Če pa ne, bomo pa pač šli na Jalovčev ozebnik.  Kaj mislite, kaj je bilo?  Ja valda, saj že naslov pove, a ne!? Nismo bili zgodnji, ampak tokrat ljudi ni bilo prav veliko. Spet štartamo kot na dirki in ritem umirimo šele, ko na čelo postavimo našega ritem mojstra TM. Žal nama z Matejem v špuri drsi in jo mahneva vsak po svoje. Cik cakava in se občasno srečujeva. Z vsakim vm je bolj mraz in piha zoprn mrzel veter. Brrr, čista zima. Ko nas preveč zebe se ustavimo in napravimo, spotoma pa še, "končno", damo gor srenače. V tem delu prehitimo še zadnje in pri balvanu smo prvi in sami.
Redko se zgodi, da imaš cel ozebnik samo za sebe.
Ko pridem na izstop, mi nasproti prismučajo, ma kaj primučajo, priabručajo trije. Kar jezen sem na te modele, ki niso sposobni odsmučat vrhnjega dela v idealnih razmerah, pa vseeno lezejo gor. Saj me boli kurac, samo zato se naredijo rebra in žleb in onemogočajo smuko nam, ki bi to odpeljali bp. Proti Jezercam so povsem druge razmere, saj je toplo, brez vetra in v trenutku mi je vroče, celo v roke, ki so bile pred tem ravno na tem, da mi zanohta. Izpod čelade mi priteče pot.
Vsakič sproti sem navdušen nad ambientom. Res je lepo. Smuka je na vrhu odlična, po žlebu solidna (Mateju je bila zelo všeč, meni pa je vseeno malo pregroba podlaga).  BTW vrhnji del sem vzorno odvijugal in nič abručal 😉. Skoraj do dna nas je kar prerukalo. Pred gozdom in porivanjem, pa smo vseeno uspeli narediti nekaj lepih zavojev po "odjenjanem" snegu. 
Hidracija ob avtu je bila tokrat kar izdatna, saj smo vsi prinesli pivo...
Tomaž & Matej hvala!

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Izbruh, podor in še kaj zraven

Napačna izbira

"Izgubljen" na Primorskem