Begunščica, končno!
Ko sem razmišljal kam bi šel v nedeljo sem malo preverim med prijatelji. Jure bi šel na Ratitovec, kamor se meni ni šlo, Matejeva ideja o Begunčici mi je bila blizu, vendar on bi šel še ponoči, Simon se ni javil... Tako ostanem sam in zjutraj je malo manjkalo, da nisem kar ostal v postelji. Čez noč se nisem regeneriral in predvsem ramenski obroč je bil prekleto boleč od tistega porivanja. Malo čez sedem sem na Ljubelju in že ob tej uri avto na silo stisnem v kup snega, ker se mi ni dalo iti na spodnje parkirišče. Ko štartam me preseneti policaj, ki stoji ob kontrolni točki za žolne. Samo stoji in se dala, da bere napise. Pojma nimam ali bi mi kaj rekel, če ne bi slišal signala... Uberem zmerno hiter ritem in ko se ogrejem pospešim v meglo, ki se podi okoli Zelenice. Na sredini centralca ujamem trojico, ki se ne pusti motiti in nadaljuje v svojem počasnem ritmu. Da bi jih prehitel izven špure ni za misliti. Imam pa čas slikati.
V žlebu vidim še enega, ki je že na "pancerjih". Takrat še ne vem, kdo to je. Ko pridemo do točke, da tudi mi damo smuči na nahrbtnike imam končno možnost, da jih prehitim. Uživam v "plezanju".
Ko pridem iz žleba mi nasproti prismuča nihče drug kot Matej. Matr, ne vem, če je bil 15 minut pred mano, ne pa da bo štartal ponoči. Nič ne de. Kmalu sem na soncu in tudi na vrhu. Čisti kič, povsem brezvetrje in toplo kot le kaj.
Kar nekaj časa sem sam na vrhu in uživam v miru in soncu.
Ko počasi začnejo kapljati ostali, se jaz poberem. Najdem odlično linijo po trdi kloži, ki me drži, tako pred žlebom, kot tudi na plazu, saj odsmučam povsem ob skalah. Po Šentancu pa smučam po, ne vem kakšne vrste sneg je to, mehko, ampak ledeni kristali, kepice. Med smučanjem po smučišču srečam še policajski par na turnih smučah. Pri taki gužvi bi lahko imela kar veliko dela, če bi opozarjala na distanco 😀
Bistriška planina
Ker sem bil doma kar zgodaj in načeloma naredil vse kar sem si zamislil, sem kmalu dobil "žole" v rit. Vsi že nekaj kolesarijo, zato še jaz potegnem ven kolo. Se kar namučim da nastavim menjalnik in ga pripravim za vožnjo (na kolesu nisem bil skoraj 3 mesece). Ko se vsedem nanj mi je kar čudno. Vseeno čutim noge, kar niti ni čudno po dveh takih turnih smukih. So me pa visoke temperature zavedle in sploh nisem pomisli, da je izbira cilja v naših koncih kar težka. Namreč, kmalu po tem ko se vzpnem nad Brezje pri Tržiču in pridem do makedama, se začne najprej blato, potem led in na koncu sneg in plundra.
Presenetljivo veliko se mi uspe peljat. No seveda, nekaj pa vseeno porivam. Sicer srečam nekaj ljudi ampak za nedeljo popoldan, po mojem mnenju, malo.
Tudi tukaj je sonce in mir.
Spust je kar zabaven, vsekakor odličen trening ravnotežja.
Kar aktivno preživeta nedelja, mar ne 😉
Komentarji
Objavite komentar