VDV

ali Veliki Draški Vrh. Še eden iz spiska, kjer še nisem bil in je povsem obvezna klasika turnega smučanja. Spet sem sam in tako se odločim, da bo izhodišče Uskovnica, ker mi Rudno polje ne diši... Bolj kot to, pa se za to odločim, ker mi je Uskovnica zelo všeč in sploh nikoli nisem od tu štartal na katerokoli turo.

Od doma se odpravim kar zgodaj, saj je zopet veliko vprašanje parking.  Ko se začnem vzpenjati po makedamski cesti, za vsakim ovinkom pročakujem sneg, saj so še teden nazaj samo zelo redki prišli do kapelice. Snega ni in ni. Šele malo pred prvimi hišami nekaj ledenih zaplat in zmrznjenih luž. Ob kapelici parkirišče skoraj povsem polno, ampak z avti, ki so bili tukaj čez noč (zamrznjena stekla). Zame se najde prostor in počasi se pripravim. Ker snega po poti ni, razmišljam ali naj smuči dam na nahrbtnik ali na ramo. Odločim se za slednje in res po 300m sem že na smučeh. Špure ni, ker so pešči vse pohodili. Kar naporno, saj je vse zmrznjeno. Do Pl. Konjščica rabim skoraj 1 uro.

Tukaj že vidim ljudi, ki prihajajo iz Rudnega polja. Takoj ko se začne strmina najdem rokavice, ki jih nataknem na veje. Špura je povsem ledena in svojo pot iščem izven nje. Tudi zato, dohitevam in prehitevam predhodnike. Do Srenjskega prevala Jezerc, gre še kar gladko, bolj ko se bližam Studorskemu, bolj mi je jasno da brez srenačev ne bo šlo. 

Ko dohitim skupinico, ki ima težave na enem strmem obratu, se odločim, da je čas in nataknem srenače. Še dobro, ker naprej definitivno, ne bi prišel brez njih. Ko se mi fantje umaknejo, me eden izmed njih pozdravi, kot starega znanca. Hitro se spomnimo, da smo se srečali na Begunščici. Po strehi je s smučkami zelo naporno, okovje nujna na najnižji stopnji, da se srenač do konca zapiči v podlago. Posledično počasi napredujem. V resnici se mi sploh ne mudi, prej nasprotno. Na vrhu me pričaka še zadnji znanec in tiste skupine, ki jim je ušel naprej. Rahlo pihlja in temperatura je pod nulo. 

Razgledi so veličastni, ampak kot vedno slika, ni realnost.

Počasi na vrh kapljajo turaši in vsi čakamo da podlaga "spusti". Debatiramo in si krajšamo čas. Spotoma ugotovimo, da so rokavice prav od modela, ki me je takoj prepoznal. Podrobno mu razložim, kje jih najde. Ko midva, ki sva na vrhu najdlje ugotoviva, da sva tam že več kot 1 uro in ko vidimo procesije, ki prihajajo navzgor, se odločiva, da gremo, pa naj bo kar bo. Na vrhu je nemogoče smučati, saj je vse razrito in zmrznjeno, zato jo potegnemo močno v desno in najdemo grifig, gladko podlago. Z novim frendom odpeljeva naprej in iščeva linije, kar nama odlično uspe in do Srenjskega Jezerc na smuko nimava pripomb. Spotoma srečava toliko ljudi, da lahko definitivno govoriva o stoticah in to ali sta 2 ali 3. Noroooo! S Srenjskega Z Jezerc potegneva močno v desno, povsem pod Ablanco in tam ujameva lepo ujužen sneg. Najdem rokavice njegovega prijatelja in mu jih predam. Poti se nama ločijo, ker on/oni gredo nazaj na Rudno, jaz pa v desno. Od Konjščice nazaj je smuka naporna, saj se meša povsem gnil sneg s povsem ledenim. Od zgoraj vidim sledi, ki peljejo drugje, kot sem se vzpel in ker jim sledim prismučam do avta.

Ni kaj napisati. Ni bilo vse idealno, pa vseeno zelo lepa tura.