Včeraj popoldan mi je končno pripeljal drva in seveda posledično sem jih celo popoldne zlagal. Ker pa sem bil s Patricijo že dogovorjen, da greva skupaj nekam v hribe in celo Brin je dal možnost, da gre z nama, nisem rabil iskati drugih možnosti. Ideja je bila, da gremo nekam, kjer je "klopca ljubezni" in tako so bile v igri Dovša baba, Golica ali Vogar. Pozno zvečer me pokliče Patricija in pove, da vremenska napoved ni najboljša in zato ne gresta. OK? sedaj sem pa spet sam...
Zjutraj se na hitro odločim, da grem s kolesom na Dobrčo, saj z novim še nisem bil in me je prav zanimalo, kako bom v težkih pogojil to odpeljal. Gor grede se mi sploh ni zdelo super mraz in ko proti vrhu nekaj pada z neba sploh ne pomislim, da bi lahko snežilo.
Ko pa vidim zmrznjene luže in pridem do koče, pa prav konkretno sneži.
A nisem rekel, da mraza ne maram. Spet navlečem nase vse možno in kot en okoren bajs se začnem spuščati. Rabim kar nekam metrov, da se sploh "znam" peljat. Potem mi steče in ratuje mi vse kar si zamislim. Do mesta kjer sem padel prejšnič. Razmere so sedaj še slabše. Takoj po dropu poti ni več, ampak samo viseča drsalnica. Ne vem kdaj me bo izučilo? No ja, sicer kako se pa lahko kaj novega naučiš? Tokrat mi skoraj rata, lepo kontrolirano drsim in zmanjka mi 20 cm, da bi se izvlekel ven iz visine. Padec je prav mehak, saj je blato mehko, a ne. Nič mi ni, samo umazan sem. Pičim dalje in ko vidim eno možnost nove poti zavijem nanjo. Uf, super leti, tako na polno. Ko nekaj zaropota povsem refleksno stisnem obe zavori. Zadnje kole je blokirano in močno me odnese, ampak kontrolirano se ustavim kar nekam m naprej. Ko pogledam nazaj v kolo me skoraj kap. Skozi sem dobil konkretno vejo. Ker sem takoj stisnil bremzo je zlomilo samo eno špico. Fuk! Si predstavljate, da bi jo dobil skozi prvo kolo? Še sreča, da to ni možno, ker sicer bi tole pisal iz urgence, če sploh.
Po kosilu otroka prideta na tortico, ki sem jo spekel in v pogovoru mine nekaj časa. Po njunem odhodu prčkam po hiši, vendar ne najdem miru. Kaj pa če bi šel še peš na Dobrčo? Ne reci mi 2 x in že pičim.
Samo za fotko naredim obhod do koče
in scena je enaka kot 7 ur prej. Mraz, veter, sneg, turoba. Za mene je, če grem peš na Dobrčo, vedno končni cilj Šentanski vrh.
Tokrat drugega kot vetra ne dobim, zato samo obrnem. Posledično skoraj prehitim temo in lučko prižgem bolj zaradi fotke, kot potrebe.
2 x v istem dnevu na Dobrči verjetno že res malo meji na norost, ampak če pa to pogledamo skozi številke, pa ni nič posebnega. Skupaj sem naredil komaj kaj čez 2 jurja višincev.
Komentarji
Objavite komentar