V službi sem kar naenkrat vključen v dva projekta, ki vključujeta ekologijo. Eden se spogleduje s SDG (Sustainable Development Goals). Drugi je pa čist odbit - Triglavski ledenik v Peking.
In kaj ima to veze z mojim prostočasnim aktivnostim? Pravzaprav nič, ampak če že govorimo o tem, bi bilo fino, da vsak naredi kaj na tem. Jaz npr. sem se odločil, da se ne bom vozil kolesarit, če sem sam. No vsaj ne npr. na Primorsko kamor bi "moral", če bi se želel izogniti mrazu.
Tako si za cilj izberem Vajnež. Že v naprej sem vedel, da je to izredno zahtevna tura in ni za vsakogar. Seveda sem pa "pozabil" pogledat skozi okno v smer, kamor sem se namenil.
Startam, ko je zunaj komaj nekaj čez ničlo in sonce, kar ga je, ne opravlja svojega dela. Tako kolesarim polno napravljen. Ker sem sam, ne znam peljat počasi in posledično se tudi ogrejem, saj je znano, da gredo porabljeni watti najprej v temperaturo. Ampak, ko se slečem ugotovim, da tudi to ni OK, saj mrzel veter reže skozi preznojene majice. Ker nimam brezrokavnika, malo improviziram in nekako uspem ujeti primerno zaščito.
Sicer vzpon začnem na Javorniškem rovtu in se peljem mimo Pustega rovta
po poti proti Belski planini.
Od tu naprej pa se začne, kao "presenečenje" - sneg. Vse večkrat moram peljati po njem. Na srečo je tako mraz, da je trdo zmrznjen
in normalno lahko peljem po njem. Ko pa pripeljem do Seče me "zmrazi", saj je prečka, ki je že tako zajebana, vsa zasnežena.
Ajde, mogoče jo peljem 30%, ostalo hodim, pa še to mi dela težave, saj je tako ozko, da kolo težko porivaš poleg sebe. Vzpon na Kamnitnik je sploh divji. Presenečen sem pa, da se kolesarske šprintarice solidno obnesejo na snegu, seveda če zanemarim, da niso vodotesne.
Ko pridem na plano, se potrdi, kar sem vedel že prej. Vajneža danes ne bom dosegel, ker to bi pa bilo več kot noro. Snega je na prečki kar nekaj.
 |
| na sliki se slabo vidi, ampaj pot je povsem zasnežena |
Tako po hudičevo mrzli pavzi, pičim kar direkt dol
na pot za planino Stamare (kakšno ime je to?).
To pa je bil divji spust. Čist nemogoče razmere, sneg, mokre gume, skale, korenine, malo niže še blato. Pa že v suhem je to tehnično nadzahtevno. Serpentine v hudi strmini in brez front pivota si mrzel. Ko se pripeljem do planine
sem nadsrečen, da sem cel in brez padca. Tako sem poln adrenalina, da se kar tresem (ne od mraza) in rabim nekaj minut, da se pomirim.
Od tu naprej je sicer pot zahtevna, vendar po "mojih" standardih. Prav uživam, ko iščem rešitve med koreninskimi "rebusi" in izkoriščam top vzmetenje kolesa. Pot je lepo označena in vidi se, da je sicer tukaj, zaradi CŠOD, kar živ žav.
Po številkah, se je današnji "izlet" ravno klasificiral za turo (😀 ker sem 1 x izjavil, da mora imeti vsaj 1000 vm), ampak po težavnosti in naporu pa se klasificira kar visoko. Veliko seveda zaradi snega in sploh vremena, ki je bilo povsem zimsko. Postreže pa spet s prekrasno kulisu in naravo. Sedaj samo ne vem kako naj nevtraliziram današnji ogljični odtis...
Komentarji
Objavite komentar