Za vikend me je Matej povabil, da bi šel zraven s skupino, na Cres. Ker se mi ni dalo jebati s PCT forami in še v nedeljo ni bila ne vem kakšna napoved, sem se tokrat temu izletu odpovedal. Skoraj istočasno ob moji odločitvi, pa je prišlo vabilo na turo po pobočjih Stola, s strani Voljašev, s katerimi smo bili skupaj v Bosni. Voljaši so člani KGK Volja in če komu ustreza to ime so ti člani. Bojan in Primož sta predaleč, Matej je na Cresu, Klemen je trenutno "off grid", tako ostane samo še Mateja od vseh članov ekipe, ki bi lahko šel na to turo. Mateja bi sicer šla, vendar ima časovno omejitev, saj njen popoldan praznuje r.d. Glede na to, da jaz na tem področju poznam vse ceste, cestice in stezice predlagam, da se dogodka udeleživa skupaj in ko bo čas za odhod, jo lahko hitro vodim nazaj v dolino.
Predlog je sprejet in tako se Voljašem pridruživa v Završnici. Presenečen sem nad številom udeležencev, saj jih je kaj pa vem, 30? Na elektriki so samo, mislim da, 4. Starostna struktura pa, hmm mislim da jih je za vzorec mlajših od mene. Ob pogovornem tempu, se pogovarjamo, šalimo, skratka družabna tura. Ko "mrežim" najdem kar nekaj znancev, s katerimi sem fural ob različnih priložnostih. Noro energijo imajo. Ne vem ali je starostna modrost, ali to da delajo to kar jaz rad delam, vendar so mi res v inspiracijo. Zavijemo proti Potoški planini in se usmerimo proti Ajdni. Vmesni cilj na koncu sicer dosežemo peš.
Razgledov sicer ni, saj je vreme kislo. Koliko smeha in dogajanja je samo pri enem vzponu po kao zavarovani poti. Eni gredo seveda okoli in spet ek kup smeha, ko se srečujemo in ne vemo, kdo je že bil na vrhu in kdo je s kom hodil...
Pot nadaljujemo in ker je usklajevanje tako velike skupine težko, smo počasni. Seveda o tem debatirava z našo današnjo vodnico Andrejo in hitro se dogovoriva, da jim v prihodnosti pokažem še kakšen lokalen trail.
Na Potoški je ura že veliko, zato se midva z Matejo usmeriva nazaj. Oni nadaljujejo do planine Stamare. Ob poti preverim ali je Valvazorjev dom res zaprt (oni so planirali tam narediti postanek za kosilo) in presenečen ugotovim, da je res, čeprav je ta dom sicer vedno odprt. Razloga ni navedenega.
Na Zabreški na hitro narediva nekaj fotk, saj se za hip pokaže Blejsko jezero.
Za spust ne vem ali naj izberem mokro "Predigro" ali raje čiken vej po cesti. Nisem namreč prepričan, ali ni za Matejo vseeno pretežka v takih pogojih. No izkaže se, da sem jo podcenjeval, saj odpelje skoraj vse in glede na to da fura šele eno leto, je to sigurno lep dosežek. Težave ima samo z oso, ki jo piči med vožnjo in neverjetno je, da mi kasneje Andrjeja napiše, da jih je na istem mestu napadel cel roj in jih je bilo kar nekaj popikanih.
Za zaključek odfurava še trail Nivce, ki je všeč vsem, ker je res lušten. Ob avtu sva točno ob pravem času.
Prav vesel sem, da sem šel, čeprav v skrajšani varianti. Obnovil sem nekaj stikov, navezal nove in ni hudič, da vse to pripomore k cilju, da čim več tur naredim v družbi.
Komentarji
Objavite komentar