Cel teden je bilo kurčevo vreme in posledično na kolesu nisem bil že od nedelje. Ker je napoved za soboto obetala, sem seveda razmišljal, da bi bilo fino izvleči še eno zadnjih možnosti, preden kolo postavim v kot. Po mrazu namreč zelo nerad kolesarim. Slučajno sem bil na vezi z Jožetom, ki mi je povedal, da Voljaši sicer bodo furali, vendar bodo združili z enim praznovanjem. Matej je šibal na Krk. Se je pa presenetljivo javila Mateja. Zmeniva se, da greva na Vršič, katerega sem imel že nekaj časa v planu. Seveda ne po cesti, no vsaj večinoma ne. Cilj se mi je zdel primeren tudi zaradi "ne blata", kar je po tolikem deževju definitivno pomembno.
Ko parkirava v Kranjski gori in stopiva iz avta v sekudni pozabiva na idejo, da bi mogoče vsaj gor kolesarila v kratkih hlačah. Kljub temu, da je hladno, je v KG kar polno ljudi. Še huje je na poti v Krnico, po kateri en čas voziva. Poleg tega tam snemajo neke kadre, pojam nimam za kaj in se po poti vozijo avti snemalne ekipe. Seveda midva zavijeva v smer Mihovega doma in se malo više priključiva cesti. Za gor nisem želel forsirati po peš poti, saj bi verjetno tam več porivala kot kolesarila.
Pri Tonkini koči pa zavijeva na staro pot in tam se začne nadzemeljska dimenzija lepot. Manjka sicer malo sonca, ampak če bi bil, bi bilo kičasto...
Vetra skoraj ni in posledično, ker se vzpenjava tudi ne občutiva nekega mraza, tudi ko prideva do snega.
Do Poštarskega doma, tam pa potegne in zahladi tako, da nase zmečeva vse kar imava in še naju zebe v roke in mene seveda še v noge. Na hitro malo pomalicava in narediva nekaj fotk.
Spust začneva kot ledene kocke in posledično prav lepo počasi. Do Tonkine koče, ker tam pa sonce že prav fino greje. Nekaj ovinkov nerediva po cesti potem pa na peš pot. En del je noro zanimiv, saj po poti teče potok in ni druge, kot da voziš po vodi in upaš, da ne bo treba stopiti dol. Lepo nama uspe! Na hitro pogledava še Rusko kapelico
in že sva na poti do Krnice/ Kranjske gore. Spet nekaj izogibanja pešcem, vendar vseeno je pot ob vodi prav fina tudi za kolo. Ob Jasni nama je že vroče, sploh ker se odločiva, da če sva prejšnji teden vozila Predigro, da greva pa danes na Kinder suprise. Dostopno pot stalno nekaj spreminjajo, ker vsakič ko jo vozim se malo zgubljam, sploh ker je na začetku super označena, potem pa table kar izginejo. Zato narediva kakšen višinec več, vendar slabe volje ni. Trail je presenetljivo ne blaten, ampak suh tudi ni. Prav lepo vozen in vedno nudi kar nekaj užitka. Po kolesarski poti se vrneva do avta in pohitiva, saj se Mateji mudi domov.
Pod črto je bila tura prav zanimiva (tudi številke so prav spodobne 36km in 1200 vm). Če izvzamem cesto, ki pa v tem času ni več prometna, je prav fin vzpon. Spust sicer ni nekaj kar bi opeval, je pa, če vključuješ peš poti, tudi soliden. Navduši pa narava, jesenske barve, skalni masivi, kontrast snega... to je treba doživeti, ker slike niso isto. Nenavsezadnje je tudi mraz začinil turo, ker se razveseliš vsakega sončnega žarka
in četudi sem zgoraj zapisal, da ne maram kolesariti po mrazu, sem tokrat prav užival.
Komentarji
Objavite komentar