2 x Šija in Suha

V petek zvečer sem odločitev kam iti odlagal in odlagal... Na Snežaku ni ideje. celo javljanje v živo na Instagramu Nejca in Urške sem pogledal. Ko pa me kliče še Boštjan, ki me prosi če mu kaj predlagam za njiju, mi pa sploh čist dol pade, češ za druge najdem, zase ne. Na FB sem sicer videl Vrtaško Sleme, ki me je zaiteresiralo, ampak ni niti enega opisa nikjer, jaz pa tam nisem bili niti blizu. Če bi kdo šel z mano še mogoče, tako pa scagam. Na koncu si rečem, da grem na Vogel in tam vidim kako in kaj (mogoče Šija, mogoče Rodica...)

Zjutraj je mraz ko pes. Ogrevanje po Žagarju je počasno, saj je stalno v senci. Počasi lovim "ubežnike" in si mislim, mogoče bo pa kdo zavil proti Rodici. Do vrha jih nekaj polovim, nekaj celo srečam. stalno pa gledam, kako odlična bo smuka, pač po kao urejenem smučišču. 

Zadnji trije, ki jih lovim zavijejo proti Šiji, zato jim sledim. Ustavimo se na zadnji postaji, ker za zadnjih 30 vm bi moral dati gor najmanj srenače, če ne kar dereze. 

Ko se menimo, ni nihče pripravljen iti proti Rodici. Malo zaradi strahu pred kložami, še več pa zaradi dolžine ture (že do sedaj smo naredili 1200vm). Jaz se odločim in vseeno odsmučam v dolino Suhe. Do planine uživam, ker je dolinica, ki vodi do tja v soncu in zavetrju. Pa še smuka je solidna. Ko pridem do točke, kjer bi se moral odločiti ali nazaj ali naprej, me najprej preseneti mraz, saj je v senčni kotajni občutek, kot bi zapeljal v skrinjo. Ko gledam proti Rodici, vidim, da je vršni greben povsem spihan in trd kot kamen in bi definitivno moral iti gor z derezami, s srenači bi tvegal zds. Nujno bi moral iti po desni varianti, ki je precej daljša in gre vmes še 1x malo dol. Pa še nobenega ni nikjer. Ravno se obrnem, ko prideta dva modela, ki mi delujeta precej neizkušena, saj cincata in skoraj zavijeta direkt v smer, kjer je zelo očitno napokana kloža. No resnici na ljubo, tudi desna varianta mi ne deluje prav varna. No z njima ne grem, poleg tega sem še izračunal, da imam s sabo premalo hrane za 2k vm. Prav počasi se vračam in ta del res uživam v soncu, miru, naravi:

Naredim celo postanek, si naredim klopco in pojem sendvič. Je pa sonce varljivo, saj v resnici je še vedno globoko v minusu in brez rokavic ne gre jesti. Ko pridem na sedelce kar avtomatično zavijem gor proti Šiji, malo zato, da bi smučal direkt na Žagarja, malo pa tudi zato, da vzpon zaključim na neki točki in ne kar na sredi.

Smuka dol je zanimiva, zastrugi so kar zahtevni ampak če pelješ po robu, je tam kloža (nenevarna), ki drži mojo težo, do dela, kjer je bilo še pred nedavnim ratrakirano, Tam potem leti na polno. Ljudi je noro veliko. Ogromno jih je peš, s smučkami/bordi na nahrbtnikih. Preseneti me njihova kultura oz. bolje nekultura. Cela širina smučišča je namreč naluknjana, kot da bi gonil čredo.  Sicer lunknje niso globoke, ampak celo za dol je to moteče.
Na koncu se je nabralo čez 1600 vm in skoraj 20km. Vse je bilo super, ampak vseeno čutim, kot da sem danes nekaj zamudil...

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Izbruh, podor in še kaj zraven

Napačna izbira

"Izgubljen" na Primorskem