Vreme kroji izbiro lokacije mojih aktivnosti, še posebno, če govorimo o turnem smučanju in padavinah. Tokrat sploh nisem vedel ali bi kam šel, saj je pri nas deževalo in izhodišča za varno turno smuko so nizko. Na Ženiklavcu (ali Velikem Javorniku) sem to sezono že bil, vendar po drugi poti. Tokrat sem želel iti po poti, ki je opisana v vodniku, torej iz Slaparske vasi. Ko parkiram, že vidim četico turašev, ki gre po poti, ki bi jo tudi sicer bp našel.
Ko se pripravljam ugotovim, da je nehalo padati in tudi sicer je prej rahlo snežilo in je bilo točno 2,7 cm novega snega. Špura se lepo vije po gozdu, je pa tukaj premalo snega in sem se moram kar mučiti pri prestopanju potokov in kopnih delov. Malo više ujamem prvo četico in kar nekaj časa hodim z njimi. Izvem, da oni smučajo dol po en grapi, ker se vsi strinjamo, da po isti poti pač ne bo šlo. Nikakor ne razumem, kjer naj bi ta grapa bila. Mislim si, da bom pač že našel sledi, če so oni tam smučali 2 dni nazaj. Ker eden od članov te simpatične skupine penzionistov začne zaostajati oni počakajo, jaz pa grem naprej. Na cesti potem ujamem še dva mlada fanta, ki nista prav zgovorno in kar malo užaljena, da sem ju ujel in prehitel. Višina novega snega narašča, ki kot mi je že usojeno, tik pred koncem ceste, kjer višina novega snega še ni moteča ujamem borderja, s slušalkami v ušesih, ki me z veseljem spusti naprej in zoper vlečem špuro.
Od planine Javornik do vrha je nov sneg in veter je poskrbel, da je strmina skoraj povsem nedolžna. Luštno za dol, muka za gor. Ravno ko se na vrhu pripravil, pride border in ugotoviva, da noben ne ve kje bo šel dol. Jaz odvihram po tejle krasni flanki
gledam levo in iščem sledi, se celo porivam v smeri Doma pod Storžičem, malo čakam, da bo prišel border, če mogoče skupaj kaj pametnega pogruntava, malo tudi pričakujem "penzioniste". Nikjer nikogar, zato se spustim še niže, Ko sem že precej nizko, ugotovim, da to sigurno ni to, ker ni druge opcije, kot da grem po isti poti. Odločim se, da je vredno iti nazaj in res se povzpnem nazaj na vrh. Gor je ravno nekaj ljudi, ki so prišli od doma. V to smer se tudi vračajo. Z dvema, ki tudi ne poznata pametne poti nazaj, malo debatiramo in onadva se odločita, da sledita ostale. Jaz pametnjakovič, pa ne. Tiste sledi, ki sem jih prej gledal (pod flanko nazaj v smer doma), mi obetajo. In začetek je res noro dober, strmo, travnik... Ampak, to se neha in pridem v strm gozd, ki na koncu postane prepaden. Gledam sledi in na koncu ugotovim, da bo potreben skok s cca 2 m v žleb, ki je napolnjen s plazovino. Pizda, če bi imel zalet in boljši iztek, mogoče... Malo gruntam in se zavem, da nazaj no-go, čist prestrmo. Ma kurc, porinem, odrinem in.... oaaauu, pa to je dobro. Grapa se počasi razširi in pripelje do travnika, odsmučam, pridem do še več sledi in mislim, si, da sem ven iz ta hudga. Ko pa pridem do ceste, po kateri sem se vzpenjal, vem, da temu ni čisto tako. Če ne najdem kakšen boljše rešitve bom moral dol peš, to pa vsak turni smučar, ki kaj da nase, naredi samo če res ni nobene druge opcije. In res najdem stare sledi, ki zavijejo v gozd. Grem za njimi. Čist smučabilno, če ne bi bilo malo ledeno, malo južno, podrta drevesa, mlade smeke, štori. No odtelovadim in se na koncu pripeljem do potoka, ki teče ob cesti za Dom po Storžičem. Samo jaz sem na desni strani. Ne vem, kakšne razmere so imeli moji predhodniki, ampak tam, kjer so oni šli čez potok, je sedaj 30 cm globoko in 3m široko. Peljem kar ob potoku, ko pridem do sotočja še z enim in sedaj ni druge, naprej je vode še več in moram čez. Smuče dol in s pancerji tipam po kamnih, kako drseči so. Uspem suh priti čez. Sledi še porivanje po cesti in izogibanje množicam. Začne deževati in na parkihšču je štala, ker se je ena ženska s kombijem ukopala in niti ne morem mimo. Ravno ji v papučah z lopato v roki želim pomagati, ko se končno najde skupina decev, ki jo porinejo in mi omogočijo odhod.
Kljub zelo slabim obetom, sem imel relativno dobro vreme in naredil zelo zanimivo turo s kar nekaj izzivi in tudi dobrimi zavoji.
Komentarji
Objavite komentar