Štiri mesece

je minilo od mojega padca. 

Kar nekaj miselnih procesov je šlo v tem času skozi mojo glavo. Seveda veliko na temo "nove priložnosti", kaj moram spremeniti, kako živeti... Za veliko stvari bi lahko rekel tudi bullshit, ampak na koncu koncev nekaj sem in še bom moral spremeniti. Pa ne zaradi padca, ampak zaradi življenja samega. Očitno je to precej spolzko in prehitro mine, četudi se ga stalno ne veselim.  

1 teden po operaciji

železje

danes

Seveda so bili ti 4. meseci precejšnja preiskušnja. Samsko življenje z eno delujočo roko je bilo, milo rečeno, izziv. Tako v fizičnem kot psihičnem smislu. Kot "dežurni" kritik družbe in odnosov skoraj moram zapisati, da sem bil kar precej žalosten, saj ljudje iz mojega življenja pred padcem, niso pokazali neke hude empatije. Seveda sem dajal videz, da vse zmorem, pa vseeno. Kot vedno je nekaj svetlih izjem. Saj vem, moja groba iskrenost ni ravno priljubljena in to "plačujem" vsak dan.

Zanimivo, veliko pa so mi pomagali ljudje, ki sem jih spoznal v času rehabilitacije. Naj omenim Aido (ok, njo sem spoznal malo prej, ampak sva pravi odnos vzpostavila po nesreči), ki mi je res pomagala tako pri vezah, kot me motivirala za trening. Ne morem mimo Mije, ki me je spet potegnila v realen svet in mi močno odprla oči. Kar nekaj misli in besed sva izmenjala tudi z Ano, katere življenska zgodba kar sama po sebi kliče po razmisleku. Kako nesreča zbližuje sem spoznal z Bojano...  

Pri sami rehabilitaciji moram pohvaliti kompletno osebje na Soči. Fizioterapevt Matej, ki je tudi športnik, je razumel mojo željo po čim hitrejšemu vračanju v šport in je terapije prilagodil temu 

terapija (kdo je še imel tako?)

in me istočano uspešno krotil, pred "prehitevanjem". Barbara, delovna terapevtka, je samo za mene izdelala pripravo, ki mi je omogočala enoročno masažo brazgotine (odličen rezultat vidite na sliki). 

Rehabilitacija še ni končana in po besedah kirurginje, roka nikoli ne bo več taka kot je bila. Nekaj omejitev v gibljivosti in verjetno senzoriki, bo ostalo. Največja grožnja pa je, da, v naslednjih najmanj pol leta, ne smem pasti na to roko. Sicer bo... štala.

V tem obdobju se seveda športu (če temu sploh lahko rečem šport) nisem odrekel. Pohodništvo sem fural od dneva 6 po novem štetju. Prvo spremembo, ki sem jo uvedel je, da sem upokojil športno uro in statistik posledično ni več. Za izlete si jemljem več časa in verjetno sva tudi zato uspela s Patricijo vpeljati skupne pohodniške nedelje.

Naslednja športna disciplina - tek je prišla na vrsto mnogo kasneje, ne spomnim se točno koliko tednov po operaciji. Kolesarjenje po cesti še mnogo kasneje. Prve poskuse "plezanja" po varovanih poteh sem izvedel šele na koncu avgusta. Še malo kasneje sem se s kolesom prvič spustil po trailu. Zadnje dni zahtevnost aktivnosti vse bolj stopnjujem in med drugim sem se povzpel npr. na Vrbanove špice,

s kolesom odpeljal nekaj srednje težkih trailov (jumpi me še čakajo) in preplezal ferato na Plot.

Zelo v grobem lahko rečem, da sem "nazaj". 

Zanimivo bo videti, kako bo "glava" odreagirala, ko bom prvič s kolesom peljal po kakšni bolj "zračni" prečki, glede na to, da sedaj že peš opazim vsako mesto, kjer bi lahko potencialno zgrmel v dolino. Kar prej nisem nikoli. Tudi zavedanje (strah), da ne smeš pasti, žal dostikrat povzroči ravno nasprotno.

In na vse to sem se lotil še feratanja in glede na to, da so vsa zgoraj omenjena dekleta plezalke, še komaj čakam, kdaj me katera od njih priveže na drugo stran štrika in mi pokaže pravo plezarijo. 

Menda moraš hudiča zagrabiti za roge oz. se soočiti s svojimi strahovi.