Bovec

Del dopusta sem želel preživeti z Brinom. Imel sem kar težavo dobiti idejo, kaj bi ga zanimalo. Predlog po kampiranju na Soči in malo veslanja, kolesarjenja, pohodništva je dobil zeleno luč.

V sredo popoldan se takoj po službi, nabaševa v avto in jo preko Vršiča pičiva proti Bovcu. Brez rezervacije in točno določenega cilja začneva iskati primeren kamp. Prvi ne sprejema bonov, drugi že na vhodu sporoča, da je poln, 3. je res grozen. Kar malo me že skrbi, še posebno, ko nama odvisnežema od interneta in informacij na njem, signal ne omogoča iskanje. Zapeljeva se že v kamp Vodenca, kjer sva bila z Alenko pred 2. leti in tu se ustaliva.

Sprehodiva se do reke Koritnice in kar malo nepoletno deluje.

Peš greva celo do Bovca in si seveda zasluživa vsaj sladoled. Kar malo čudno se je spraviti v mali šotorček, vendar uspeva vsaj nekaj spati.  

Zjutraj je vroče in sončno in to je dan, ko imava dogovorjeno šolo veslanja. Preverim temperaturo vode, ki je prekleto mrzla. 

Narediva si zgodnje kosilo in se s kolesi odpeljeva do Bovca, kjer nas strpajo v kombije in odpeljejo na vstopno mesto. Ker sva edina Slovenca govorimo kar v angleščini. Vodnik nam razloži osnove

in že gremo.

Brinu gre dobro, meni solidno.

Na koncu sva tako utrujena, da se nama že kar vleče in nama je pot s kolesom nazaj čisto odveč. Še posebno zato, ker naju preganja dež. V Bovec se vrneva z avtom, da z burgerji nadoknadiva izgubljeno energijo. Noč postreže z dežjem in jaz imam celo noč strah, da bo šotor spustil. To se proti jutru na žalost res zgodi in Brin dejansko leži v vodi. Nimava kaj, prestaviva se v avto in nekako pričakava jutro. Na srečo zjutraj dež poneha in zato greva na kolo. Obiščeva slap Virje 

peljeva se mimo Boke.

Pozna se neprespana noč in Brinu močno pade morala, ko ugotoviva, da je mostiček, po katerem sem mislil, da bova skrajšala krog poškodovan in posledično zaprt. Končno najdeva povezavo

in se vrneva v bazo. Kosilo pripravljeno na žaru oraspoloži Brina

Večer je zoprno vlažen in hladen 

in Brin noče tvegati in si postelje v avtu (še dobro, da sem notri dal podest, ki simulira posteljo). Tudi šotor dodatno pokrijeva in zjutraj se kljub dežju oba zbudiva več ali manj naspana in suha.

Za pohod izberem Krnsko jezero iz Lepene. Lepo vreme in lepa narava omilita Brinovo nekondicijo. Za moje pojme hodi hitro in bp, bolj ima težave s psiho, ker se prepričuje, da ne zmore.

Lepota jezera ga prepriča in tudi štrudel ob koči ni slab.

Ob povratku v kamp zoper aktivirava žar in narediva res močno solato, kjer je bilo več pečenega mesa in pečenega sira, kot zelenjave. Zvečer se še 1 x nagradiva s sladoledom.

Zadnji dan je seveda treba zapustiti kamp. Zelo usklajeno in hitro podreva tabor in jo zopet preko Vršiča ubereva proti Kranjski gori, kjer je plan odpeljati trail Kinder suprise, 

ki ga je prejšnjič Brin izpustil. Očitno mu ta trail ni pisan. Čeprav ga tokrat prevozi je na vzponu povsem brez volje, poleg tega je spust zelo blaten in na koncu mu uspe še prebiti gumo. Ker sva se na tem mestu ločila; jaz nazaj po avto, on pa je imel še rahel asvaltni spust do Martuljka, to izvem šele, ko ga poberem. Ko jaz povsem blaten kolesarim po polikani KG me vsi gledajo... Ker tak ne moram v avto se skoraj direkt zapeljem v Pišnico. Ko poberem Brina vidim, da ni dosti boljši in se niti noče truditi z umivanjem, mu na sedež pogrneva brisačo. Ker nisva za med ljudi, se zapeljeva direkt domov in si naročiva pizzo.

Kot zaključek lahko zapisem, da sva preživela kvalitetne skupne dneve, brez težav, če odmislim zadnje kolesarjenje in to kljub temu, da sva imela kar nekaj izzivov. Izkazalo se je, da je za Brina vsakodnevna aktivnost  preveč. Rešitve, kaj bi drugače počel sicer nima... 

Upam, da kaj podobnega še kdaj ponoviva.