Cmir

Tale zima je letos bolj boga. Že res, da sem jo izpustil mesec in  pol, ampak po koledarju in glede na lani, so razmere čist mim. Med tednom sem sicer bil na Trianglu, Španovem in Ptičjem vrhu in prav zanimivo, da je bilo še najbolje na Španovem. 

No za danes sem imel željo v Avstrijo lovit pršič, ampak samemu se mi ni dalo, z družbo s katero sem se menil, pa nismo uspeli doreči zadeve.

Tako se zjutraj zapeljem v Vrata in na vhodu ob števcu stoji ljubljančan, ki gleda tablo, ki prepoveduje promet. Le ta stoji ob robu in odločitev je jasna, seveda če hočeš na turo. Od tukaj namreč ne moreš na smučke, četudi bi želel delati še dodatne km. Sva 1. in 2. v dolini in že to mi je več kot čudno. On parkira pri slapu, jaz grem do konca. Kar ne morem verjeti, da sem edini. Pripravim se in začnem 4 km marš do točke, kjer se začnem vzpenjati - tura za Cmirom. Že med potjo sem sprijaznjen, da bom dobil kazen. 

Vzpon po gozdu je tokrat soliden in dobro se lahko orentiram, predvsem po sledeh pešcev. Že s ceste sem gledal kako malo snega je na plazu, ko pa pridem do njega se šele vidijo vse kopnine. Začne se tudi že kazati vsa težavnost vzpona. Če te skorja drži je drseča, kot hudič, če se predre se vse melje pod nogami, da ne govorim o zastrugih. Vse skupaj me izčrpuje tako fizično kot tudi psihično, ker ne morem držati ritma. Nikakor ne napredujem in ko poskusim s srenači ni nič bolje, občasno še slabše, ker misliš, da bo držal, potem pa odreže skorjo in spet drsiš...

Na sedlu mi je jasno, da tokrat proti Begunskemu vrhu ne bo šlo. 

Enostavno ni snega. Malo se ozrem okrog, kam bi pa se dalo in vidim J vesine Cmira. Mogoče bi pa šlo.

Je kar strmo in ponavadi nesmučljivo, ker je kar plazovito. Od spodaj se ne vidi ali je snežna odeja sploh zvezna. Na koti cca 2150 vm se preobujem in iščem najboljšo smer.

pogled nazaj

Ker grem preveč direkt, prehitro pridem na greben 

in moram hoditi tudi po kopnem. Na sedlu, 50vm pod vrhom, pustim smuči, ker z vrha ni možno smučati. Razgledi so za umret.

Lahko tudi dobesedno, saj je vse naokoli res prepadno. Vrnem se na sedlo in si vzamem čas za malico in počitek. Je noro toplo in povsem brez vetra. Smuka je na vrhu kar zajebana, saj se je nekje ojužilo in se predira, drugod pa so ledeni zastrugi. Prostora za napake pa ni in adrenalin šprica. Uspem najti tudi zasneženo ožino, ki mi omogoči da zvezno prismučam do izravnave.  Smuka je po celem terenu enako slaba. Če te skorja drži je sicer fino, samo kaj ko nikoli ne veš, kdaj se bo predrla... Bolj kot ne se mučim. Tudi v gozdu je jeba, saj je na prečkah premalo snega in ven gledajo kamni. Celo brez padca in poškodb smuči pridem do ceste. In spet 4 km marš. Čisto presenečen vidim, da kazni ni in poleg mojega sta tam parkirani še 2 avta in še pri slapu dva. Nič mi ni jasno. Dokler ne pridem do vhoda in vidim razlog. Tabla je sedaj sredi ceste in pred njo parkiran avto.  Tablo umaknem in iz avta stopi mladenič, ki me sicer nekaj zaslišuje, pa ga samo nateram da umakne svojega. Po svoje razumem, da morajo nekako rešiti problem vozil v dolini, ampak jaz bi z veseljem nekaj plačal, če za to ponudijo kakšen shutle in da imam avto nekje pri kraju.  Na ta način pa je smuka iz Vrat praktično onemogočena. Je pa škoda, da se ne poišče kakšne rešitve, ne da se samo prepoveduje. No saj glede na razmere jaz tako ali tako nimam več želje priti sem. 

Tura je bila več kot naporna (v glavnem zaradi razmer), nenavsezadnje tudi po številkah kar resna zadeva (1676 vm in 18,2 Km). Od smuke ni bilo kaj dosti, je pa bilo krasno vreme in nori razgledi. Ne vem, če bom kaj kmalu spet na smučeh, me je kar minilo.