Kolesarjenje po Italiji 26.04. - 02.05.2022

Podaljšan vikend na Krku s spanjem v avtu me je opogumil, da sem se odločil, da za prvomajske počitnice ne bom doma. Že nekaj časa si ogledujem Finale Ligurio in okvirno sem si to zadal za cilj. Nekaj dni pred odhodom pa me je Matej začel spraševati, kaj bom počel čez praznike. Živa je šla veslat in tako bi on šel kam na kolo. Moj okvirni plan mu ni preveč všeč, ampak prav razdelanega drugega cilja pa nima. Ker bo Bobi jeseni vozil dirko Appenninica MTB Stage Race pade ideja, da bi prevozila etape in mu dala malo vpogleda v razmere. Od 7 etap so 3 krožne, kar je za naju pogoj in tako se odločiva, da začneva s tem, potem pa vidiva kam naprej.

26.04. vožnja do Porretta Terme

Pozno popoldan se narišem pri Mateju s polnim avtom in začneva nalagati kombi. Stola, miza, štedilnika (ja dva), pa kanistri, pa posoda, pa hrana, pa vsa kolesarska oprema in še kaj. U jebembti, to bo kar zanimiva izkušnja. Ker ima Matej še nekaj logističnih obveznosti, je odhod iz Škofje Loke kar relativno pozen. Vožnja kot vožnja, dolgočasno, sploh ker je kmalu tema in ni kaj gledati, da ne govorim o neudobnem sovoznikovem sedežu. V mestu greva najprej pogledat PZA, vendar se izkaže, da je lokacija, ki sem jo našel na GM boljša. Ko 1. pripravljava "postelje" se še malo loviva, kam zložiti ostalo robo. Kasneje nama gre to povsem gladko.  Matej spi kot ubit, jaz pa zmrzujem, saj moja 45 let stara spalka služi samo kot zaščita, da ne spim direktno na podlogi. 

27.04.

Zjutraj se izkaže, da je lokacija res odlična, imela sva mir, jutranje sonce (za mene odrešitev), prostor, da sem pripravil zajtrk in kasnjeje kosilo, pa še gozd za opravljanje potrebe.
Najin 1. dan kolesarjenja je tudi 1. etapa dirke. Štart je v starem delu mesta.

Potem pa gre v klanec...

Izmenjujejo se različne podlage, pa nakloni, pa spusti, pa klanci...

Kar nekaj je tudi blata in potočkov čez pot, tako da nama to malo zagreni spuste. Tura je čist korektna, vendar v ničemer ne navduši. V spominu bo ostala predvsem zato, ker je ena skala, ki je poletela izpod 1. kolesa odprla Matejev karboski okvir. Narediva sicer 44 km in 1.600 vm. 

Parkirni prostor nama omogoča, da popoldan preživiva na stolih in sončku.

Pozno popoldan se odpeljeva na drugo destinacijo - Fanano, ki bo gostil 4. etapo. Luštno malo mestece in že na pivu v lokalni kavarni vidiva, da sva na pravem mestu, saj se nekaj lokalnih endurašev pripelje na pijačo. Tudi spalni spot, se po začetnem dvomu, izkaže za odličnega.

28.04.

Ker vem, da je to zelo zahtevna tura, na kar nakazujejo številke, imam zjutraj kar malo nelagoden občutek.  Začneva po asfaltu, si spotoma pogledava slap,

nadaljujeva po pravljičnem gozdu,

prideva do snega in tudi porivava

in po prekrasnem grebenu z norimi razgledi prideva do prvega vrha.

Prvih 500 vm spusta navduši, saj je to singelca, da se vika. Malo tehnike, malo flova, malo vsega. Čisti užitek. Dokaz za to pa je, da nimava niti ene slike. Pred nama je drugi del vzpona in to na končno višino 1798 nmv. Ko se bližava grebenu, postane mraz in začne pihati veter, najprej neprijeten, potem postane orkanski. 

Napraviva se, čeprav za kaj takega nisva niti opremljena. Matej nase navleče celo polivinil rokavice.

Sicer je prekrasno, ampak kaj ko govorimo o vetru, ki mi dobesedno iz rok trga kolo, da plapola kot zastava. Če uspeva peljat, naju prestavlja po 20-30 cm. Na to dodajmo še blato, pa sneg in pridemo do dimenzije, ki jo premaga malo ljudi. Slik seveda ni. Na najvišji točki samo nadaljujeva in še to imava hude težave, saj je ogromno snega in včasih se uspeva peljat, včasih pa tudi ne.

Ko sva iz najhujšega celo nekaj pojeva.

Potem pa spet spust, 

no parkrat greva še malo gor.

Praktično vse pa po singelci. Top shit.

Ko se po 6h privaliva v mesto, vsa blatna in utrujena, nama števci pokažejo cca 2.400 vm in 54 km. Več kot zasluživa si pivo v isti kavarni. Oba se strinjava, da je to ena boljših tur ever.

Na poti do avta najdeva štirno kjer opereva kolesa in ker veva, da imava vodo, na parkirišču delno opereva še sebe. Spet kosilo in počitek na sončku. Ob tem pomodrujeva in prideva do zaključka, da imava mraza in snega dovolj in 7. etape (edina, ki nama je ostala in je krožna) ne bova odpeljala. Zato se usmeriva na jug. Cilj je Massa Marittima in zelo znani traili v tistem koncu.

29.04.

Tokrat z izbiro parkirišča nimava take sreče. Mislim, je ok za spanje, ne pa za karkoli več. 

Najprej se usmeriva na trail park na S mesta. Voziva med vinogradi in travniki. 

Težko bi rekel, da je kak izrazit vzpon, vseeno pa je spust odličen flow in tokrat gre povsem na polno. Odkolesariva na drugo stran na Canyona. 

Tokrat je klancev več, seveda pa ekvivalentno tudi spustov. Edino kar lahko napišem je "The Flow". Vmes je še tale nora pokrajina

Če si v teh koncih seveda nujno za odpeljat. Ko se vračava proti avtu naju premami še ogled mesta,

še bolj pa pivo in pizza na mestnem trgu. Na koncu se nama nabere 50 km in 1.400 vm. Ker tukaj nimava kaj početi se spraviva v kombi in odpeljeva v smer Punte ale, kjer se obeta kar nekaj trailov. Na destinaciji ugotoviva, da to mestece ni za naju in nadaljujeva proti Castiglione della Pescala. Tukaj pa najdeva dober spot, kjer celo na plaži pričakava sončni zahod.

30.04.

Matej na netu najde eno krožno ruto, ki se je kar drživa. V bistvu nama postreže z zahtevnimi vzponi.

Uphill trail je bil sigurno najtežji kar sem jih vozil do sedaj. Spusti so bili povsem enduraški. Eden izmed njih (Natalino) na TF ocenjen z modro (vidim pa, da nas je kar nekaj glasovalo, da se mu dvigne ocena) je tehnično izredno zahteven. 

Nekaj segmentov je meni ravno še voznih, Matej pa, s trdakom, že ne more zvoziti vseh. Tudi Zavardaland in Fonte del Capitano so po moje ocenjene prenizko.. Zanimivo, da je Termine 24 pa črna, vendar, po težavnosti ne odstopa od ostalih, No, moje mnenje. Jaz sem definitivno na trailih užival, norel, skakal...

Matej je imel malo več dela,  je pa bil vseeno zadovoljen.

Tokrat so številke manj impresivne, ampak ne odražajo povsem realnega napora (40 km, 1.150 vm). Prednost tega parkirišča se pokaže v tem, ko se lahko vrževa v morje in s sebe spereva vso umazanijo.

Ker sva bila kar daleč od doma, sem predlagal, da bi počasi začela potovati v smeri doma, da ne bo zadnji dan preveč vožnje s kombijem. Mateju je v spominu ostalo mestece Radicofani, ki je v osrčju tiste Toskane z razglednic in seveda se strinjam. Tokrat parkirava kar na PZA, ki je odličen tudi za najine potrebe. Večerni sprehod po mestecu, ki je zelo lepo, pa povsem neturistično in neobljudeno, dopolniva s kozarcem Chiantija.

01.05.

Spet Matej na netu najde eno krožno turo, ki se izogiba asfaltu. Pričakujem bolj na izi kolesarjenje, vendar se izkaže, da so klanci sicer kratki pa noro strmi. 

Poleg tega se ponavljajo kot valovi. Neusmiljeno! Pokrajina je sicer krasna. 

Preseneča me, da je rastje še precej zaspano, ker je bila očitno suša in posledično še ni toliko zelenja in rož. Krog zaključiva v mestecu na pivu in snacku.

Da bova na taki turi spravila skupaj 1.500 vm metov in 46 km, pa nisem pričakoval. Že res, da so bili povsem XC, pa vseeno. 

Na PZAju izkoristiva možnost umivanja, saj je pipa dovolj visoko, da se praktično stuširava. Že res, da z mrzlo vodo, vendar končno milo in tekoča voda. 

Malo naju zjebe dejstvo, da je nedelja in 1. maj in ni odprte nobene trgovine, kar pomeni da sva brez futra. Restavracije pa še zaprte.

Odpeljeva se do Asciana in čakava na odprtje 1. restavracije. Privoščiva si krvavo rdeče meso v obliki tagliate, ki ga najini telesi nujno potrebujeta. Prespiva na PZAju, ki je sicer povsem enostavno peščeno parkirišče.

02.05.

Zadnji dan je čas za eno res izi turo. Matej se muči in najde eno, ki naj bi omogočila vožnjo tudi mimo kakšnega top foto spota, ki sva jih videla že iz avta. Res se večinoma voziva izven cest in imava manj težkih vzponov. Eden izmed njih je bila do tega stolpa:

Lepote narave pa...

Všečna turca, ki je bila tokrat res lahka in s svojimi 33 km in 600 vm v naju pustila dovolj energije za vožnjo domov.

Tole je bilo res tako asketsko, cigansko potovanje, ki res ni za vsakega. Tudi kolesarjenje je bilo dimenzij... Kaj naj napišem? Ker kdor ni kolesaril sam z Matejem tega pač ne more razumeti...

Imela sva tri sklope po dva dneva: Apenine, toskanske traile in Toskano  Vsak za sebe zanimiv, pa tako drugačen. Ni mi žal, da sem se prilagodil in na ta način spoznal nekaj res povsem novega. Če koga zanima, se pa z veseljem javim za vodiča...

p.s. vse fotke, na katerih sem samo jaz, je avtor Matej