Avgust 2026

Avgust pa je mesec, ko je šlo skoraj vse že na "polno". Ker je bilo aktivnost kar veliko, jih bom zpiasal kar kronološko.

  • 2. dan v Weissenseu sva naredila en tak panoramski krog okoli jezera. To je bolj gravel krog, ampak 1 x ga "moraš " narediti če si v teh koncih. Drugi del kroga je lepši, saj se voziš po lepih planinah.

  • Vročina naju je usmerila v hladno senčno plezališče na Planino pod Golico
  • po službi se ustavim v Šenčurju in na hitro peš skočiva do Apnišča in Štefanje gore
  • trail iz Suharne je eden izmed mojih ljubših, tokrat pa sem naredil kar hudo napako in v skalnem delu grdo padel 
  • po dnevu počitka in lizanju ran, sem moral telo preskusiti na bolj lahki MTB turi. Za to se ponavadi usmerim na vasi pod Dobrčo 
  • ker mi je šlo kar dobro se naslednji dan usmeriva na pobočje stola in se preko Potoške planine spustiva do Javorniškega rovta in slapov. Lepo!
  • plezališče Povčeno je žal kar oddaljeno. Z nama gre Luka, ki ga po plezanju odloživa na piknik v Zasavju
  • vzpon na Planino Razor s kolesom sploh ni tako zahteven, kot bi si človek mogoče mislil, številke so sicer kar velike (cca 1300 vm in 36 km) , ampak je naklonina prijazna. Spust je lep.

  • ponedeljek je ponavadi čas za Apnišče in "Štefko" Nekako mi ustreza, da ko se vračam iz Ljubljane narediva en tak releks pohod, po napornem vikendu
  • Bojana si je želela morja in zrihtala poceni apartma v Osorju na Cresu. Ker si dopusta brez miganja nekako ne predstavljava, kljub vročini vzameva s seboj kolesa in plezalno opremo. 
    • najprej narediva s kolesi en krog po Lošinju (track sem naredil tako, da sem skrajšal eno etapo iz 4 islands - 36km, 730 vm). Lepi razgledi in spoznavanje otoka. Spusti pa, no ja...

    • ponavadi menjava kolo, plezanje, zato je na vrsti le to. Plezališče je na Z pobočju Osorščice in je že videlo boljše čase. Kar niti ni čudno, saj je cesta bolj primerna za terence kot osebna vozila. Kljub temu, da imava vodniček, se nikakor ne znava orentirati katera smer je katera. Poleg tega se B. odlomi kar konkretna skala in njen padec je kar velik (sploh za njo, ker ima strah od takrat, ko si je pri padcu grdo polomila gleženj), da ne govorim, da se jaz komaj umaknem padajoči skali. Nikakor nama ne steče in kar parkrat obračava sredi smeri. Toliko vponk še nisva pustila v nobenem plezališču. Za piko na i, pa nama non stop težijo ose in B. tudi pičijo.   

    • še 1 x zavijeva na Lošinj, ker sem pozabil nekaj orodja za menjavo gume, ker je B. imela defekt. No, v resnici pa se je B. bolj šlo nazaj ker je bila tam ena rodovitna figa. Naredila sva krajši, krog, 14km, 400 vm in se spustila po zanemarjenem trailu, ki je včasih služil resnim tekmam v DHju. Krog sva tako kot 1. prekinila za kopanje v lepem, mirnem zalivčku (tam sem tudi menjal gumo in pozabil orodje, ki me je lepo čakalo na istem mestu, kot sem ga odložil)

    • plezališče Lubenice, mnogo lažje dostopno in posledično bolj obiskano in tokrat vse jasno kar se tiče smeri in tudi plezanje nama gre mnogo bolje. Mogoče je pa vse v glavi?
    • tudi za krog po Cresu sem priredil en track od etape iz tekme 4 Islands (33 km, 800 vm). Lepi razgledi, zanimiv in kar zahteven spust in osvežujoče kopanje v Martinščici

  • po koncu dopusta sem se spet želel malo preveriti, kako sem s hojo. Šel sem do Poldetove klopce pod Dobrčo. Nikakor mi ne gre, gleženj ni in ni pravi.
  • trail iz Jamnika na Kropo sem že kar pogrešal in sem se z veseljem spet zapodil po njem
  • na bolj turoben dan je Patricija predlagala vzpon na Blegoš. Gor smo prišli suhi,  potem kar nekaj časa čakali v koči ob mirnem deževju in uspeli ujeti suho obdobje tudi za spust.
  • na Dolenjsko praktično ne greva, tokrat pa najdem en track, ki zaokroži nad Stično. Ni nek MTB presežek, pa vseeno kar OK sprememba. Da pa upraviči MTB status poskrbi spust po trailu v bike parku Cukarca.
  • da ni vsak ponedeljek enako, greva tokrat frikat v Preddvor
  • koliko je gleženj rehabilitiran poskusim preveriti še s tekom. Ker večinoma tečem po asfaltu gre, čeprav me preseneti, da imam naslednji dan hud muskelfiber
  • na Bistriški že dolgo nisem bil, zato kolo usmerim tja. Spust začnem po grebenski in zaključim v kamnolom. Spodnji del je skoraj nevozen, saj so ga razdejala nedavna neurja
  • Tudi Dobrča že dolgo ni bila na sporedu. Tokrat jo napadeva skupaj in se čudiva, kako naporen je kolesarski vzpon. Spust 1. skupaj narediva na Ravne. Dobro nama gre.
  • Plezanje v Dolžaki je za Tržičana klasika. Za mene pa hudo naporna. Bo treba iti raje v Upokojenski sektor, kjer so lažje smeri.
  • Aktivni avgust sva zaključila kolesarsko z vzponom na Šijo in spustom mimo Kofc in Kala v Tržič. Lepa tura, ki jo je motilo edino veliko št. vozil, ki naju je prehitevalo. Sem pa videl vsa možna SUV vozila novejših letnikov.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Napačna izbira

Slika
Ker sem bil v soboto relativno zgodaj doma, sem imel obilico časa in čeprav nerad sem se lotil dela. Narediti želim namreč, jaz ga imenujem "ogrevalno" okno. Ko sem namreč lansko zimo kuril v štedilniku, se dnevna soba nikakor ni segrela, kljub temu, da je bilo v kuhinji vroče. In gleda na moje "odlično" poznavanje termodinamike, mislim da bo to rešilo problem. Luknja je bila hitro narejena, čiščenje pa je terjalo mnogo več. Toliko, da nisem uspel niti pomisliti, da bi se s kom menil za nedeljsko aktivnost. No, saj veliko konstantne družbe je na Cresu... Pogledam vremensko in še ta je za en kurac. Ko zjutraj pogledam ven, pa je jasno. Ker se bojim, da bom zamudil, se odločim za hribolazenje. Za cilj si izberem Košutico in to iz Hajnževega sedla (malo težja). Bolj se bližam izhodišču bolj je oblačno. Ma saj nima veze. Prtisnem! Na sedlu pa se začne. Veter, mraz in megla. Nase navlečem vse kar imam, tudi rokavice. Na grebenu me skoraj odpihne. Vmes se celo pokaže sonc...
Preberite več

Viški tedna

Slika
To, da sem vsak dan aktiven, ni potrebno pisati. No, kar se športa tiče, da smo si na jasnem, sicer je suša. V torek me preseneti Patricija, ki pride domov in si želi iti na kakšen hrib. Nekaj malega pravi, pa da bo lepo. Pobrskam po spominu in se spomnim na hit letošne zime - Ptičji vrh. Zapeljeva se do Križevcev in tako naju čaka nekaj čez 300 vm vzpona. Nekaj časa po makedamski cesti potem pa po travnikih.  Lepa narava malo oblaži fizično nepripravljenost. Rožic, predvsem narcis, je res veliko. Golica je prav res bela.  V sredo se nas komaj kaj zbere na kao Mah sredi (Matej je bil še v bolnici). Blaž nas pelje na Gontarsko planino, kjer sploh še nisem bil. V petek imam dopust in najprej delam na stopnišču. Ko se vreme malo popravi grem peš na Šentanski vrh in to od vodnega zajetja, čez Bistriško in Lešansko planino.  Potem dalam naprej v hiši. Ko mi zmanjka opaža sem v dilemi, ker se mi ne da ponj vozit v Kranj. Raje grem na kolo, tako malo bolj izi zadevo do Zavrha in...
Preberite več

Otvoritev sezone

Slika
Glede na vremensko napoved sem bil povsem brez planov. Psihično sem se pripravil na drgnenje kavča in posledično sem se iz spalnice primajal, za mene, blazno pozno. Zunaj vidim par cm snega in ko ravno začnem gledati po kamerah, dobim sporočilo, da je na Voglu 40 cm novega snega. Hmmm??? Kaj bi se dalo narediti iz te informacije?  Bolj kot gledam, bolj sem odločen, da v kombi vržem tudi smuči. Najprej hočem zaviti na Ljubelj, potem pa me prešine, da rabim travo za podlago. Španov vrh naj bo! Istočasno sem vesel, da bom poskusil moje prevozno sredstvo, za prihajajoči projekt, v snežnih razmerah. Na AC je kaos, pa sploh ni resnega snega. Ko se začne klanec, pa se spogledam z resnico. Tokrat moram hočem nočem zaupati avtomobilski pameti - avtomatski menjalnik in brez možnosti izklopa TCS (nima gumba in šele potem doma na youtubu najdem trik, kako se to naredi pri ustavljenem vozilu). Samo tišiš gas in obračaš volan. TCS in menjalnik delata kot nora, ampak 2t težak kombi lepo pleza. Ka...
Preberite več