Nabiranje kondicije

Če sem v torek  mislil, da mi je šlo slabo, me je sredina tura, na domači 3angel, ubila. Za gor sem se mučil, kot da lezem na vsaj 3 tisočaka. Na dol pa sem se ustavljal vsakih 20 zavojev. Za zjokat! Krasen dokaz za vse, ki mislijo, da so športne postave in kondicija v genih. Na misiji sem namreč pridobil kar 10% telesne teže in to večinoma zaradi nepravilne prehrane. Tudi sedenje je temu pripomoglo, da ne govorim da je "energije" iztekla iz mišic, kot bi preluknjal vrečko. In to je naredilo 39 dni: top fizično pripravljenega modela, ki se ni ustrašil nobenega fizičnega izziva, je spremenilo v kavčarja. Kaj naredi leto, dve...? Po turi so me seveda bolele noge, vendar huje je to, da sem nekako uspel nategniti dimeljsko mišico in sem komaj hodil. 

Športna prijateljica mi je svetovala sprostitveni tretma, ki sem ga v celoti upošteval in v petek sem se počutil olimpijsko. Posledično grem to preveriti, kam drugam, kot na domače smučišče. Res se mnogo manj mučim. Čeprav se ura ustavi pri, za mene, visokih številkah, mi je to vseeno. Si pa turo malo popestrim, ko pozabim upoštevati osnovni zakon zapenjanja smučk na ledeni podlagi. To je, da so stalno pripete na varnostni pašček. Ko zapenjam 2. smučko mi namreč na ledu spodrsne in ko lovim ravnotežje stopim na nazapeto smučko in ji dam pospešek, ki jo odnese po strmini v Avstrijo. Ker se lovim, da ne padem še sam, ne morem gledati kam jo je odneslo. Žal tega ne vidi niti nihče drug. Ni druge, gremo jo peš iskat. Dol gre še prehitro saj je strmo kot hudič. Kot bi mignil sem 150 vm niže. Smučke nikjer. Ker se mrači obupan obrnem. Mučim se, grizem kolena, dva koraka gor in zdrsnem za enega dol. Znoj mi teče v potokih in ko se bližam vrhu se mi v skorajšnji temi posveti nekaj oranžnega. Jebemo sunce. saj sem vesel, da sem jo našel, ampak bila je samo 10 metrov od vrha, obrnjena tako, da se jo od zgoraj ni videlo. Jaz pa kolovratim okol in tvegam glavo. Smučanje je po tej dozi adrenalina čisti užitek. Še noge ne bolijo tako močno. 

Za danes me Matej vabi na Jalovčev ozebnik, ampak si ne upam tvegati in si zagabiti smučarijo in še njemu pokvariti ture. Izberem varno varianto, ki je odlična za nabiranje kondicije - Koblo. Poleg tega pa sem želel preveriti, če so razmere primerne za kakšno turo začetnika (ali so potrebni srenači). Ker snega ni prav veliko štartam iz Raven. 

Uspem ujeti enakomeren ritem in mi gre povsem ok. Na vršičku Mali vrh 

sem v odličnem času, glede na moje stanje. Dosežem povsem spodobno vertikalno hitrost 700 vm/h.  Smučarija je dobra. Zahteva sicer kar nekaj znanja, da se izogneš vsem vejam in drevesom in seveda, da na trdem znaš pritisniti. Ker je vreme lepo, časa na pretek  in jaz še imam energijo, pri začetku trojke spet zaprežem pse in se usmerim na družinsko. Malo zaradi naklonine, še bolj pa zaradi sonca.

Tik pod vrhom si, ob koči, vzamem še malo časa za sonček in malico.

Na spustu že poznam najboljše linije in še bolj uživam. Tudi v razgledih.

Pripeljem se do avta in sem zadovoljen. Prvič, ker se počasi vračam. Drugič, ker sem, kljub temu, da je Kobla za mene bolj tura za slabo vreme ali popoldan, naredil spodobnih 1250 višincev in tudi užival, kot na kakšni bolj "eminentni" destinaciji.