Približno vam je jasno, kaj si mislim o burleski, ki sliši na nekaj imen, jaz pa se zapomnim samo Covid. Bolj kot ne sem bil prepričan, da bo šlo to vse skupaj počasi mimo in v pozabo. Še ko sem izvedel, da je ena izmed sodelavk pozitivna si nisem kaj belil glave. Do tega trenutka, smo bili vsi v našem oddelku izredno pragmatični, nihče ni pretiraval z ničemer. Zanimivo, da je ta deklič pravzaprav najbolj skrbel za higieno njenega delovnega prostora (kar je v klicnih centrih, kjer si delijo delovna mesto zelo pomembno). Ta informacija je sicer završala, saj je bila uradno prva ukužena v celem podjetju (preko 400 zaposlnih), vendar sem uspel vse pomiriti. Ampak psiha je močna zadeva. V trenutku se je slabo počutilo kar nekaj sodelavcev. Naj povem, da je ta gospa sicer bila doma na bolniški, ker je prebolevala lažji prehlad, ki ga je spremljal tudi blažji kašelj - zato je tudi morala na testiranje. NIJZ se na informacijo sploh ni odzval (naš koordinator jih je obvestil). Tisti, ki so želeli, smo jim odredili delo od doma. Razkužili smo poslovne prostore. En dan je bilo vse tiho, potem pa so kar naekrat začele deževati informacije, da morajo vsi tisti, ki delajo od doma, na testiranje. Seveda klicali so svoje zdravnike in razlagali, da so bili v stiku z okuženo. Počasi se je zganil tudi NIJZ in od okužene prejel spisek s kom je bila v stiku. Pazi, to je bilo 7 dni nazaj. Da je okužena smo izvedeli v torek. Včeraj pa se je začelo testiranje ostalih - to je dodatne 4 osebe. Danes nas kličejo enega za drugim. Vsi pozitivni, praktično brez simptomov (no eden je trdil, da je brez vonja in okusa). V službi se odločimo, da takoj pošljemo domov vse, ki lahko delajo od doma, poleg tega pošljemo in plačamo testiranja ostalim. NIJZ še vedno nič, s tem da smo jih obveščali in tudi poslali spiske. Do cca 15h. Potem pa se jim strga in vrat na nos pošilja odločbe o karanteni, klicarijo mene, koordinatorja, posameznike. Med tem izvemo, da je dobil vročino še naš sodelavec, ki sicer večino časa dela iz Dunaja, ta teden pa je ravno pri nas. Pred parimi urami, ravno ko sem v vrsti za testiranje izvem, da je tudi on pozitiven. 100% smo, od 6 testiranj 6 pozitivnih.
O štali v podjetju, koordinaciji dela, paniki, psihozi, strahu ne bi govoril. Pojavijo se tudi znaki stigmatizacije, kar pravzaprav prvič doživim.
Naj povem, da ni nihče resno bolan.
Vse, ki še trezno razmišljamo sedaj zanima, kakšni bodo rezultati ostalih. Večina, no pravzaprav razen mene, nima niti zamašenega nosu. Jaz pa sem nahoden, ja! Je res možno, da ne bo nihče negativen? Je to sploh lahko realno. Pol leta nihče, potem pa naenkrat vsi!
Če koga zanima lahko sporočim rezultate. Moje in ali lahko zaključimo s stotko.
Nauk? Pravice ni, resnic je pa preveč. Sam sem se odločil, da ne bom pameten. Ne bom kritiziral odločb oblasti, se bom ravnal po njihovih navodilih in (če preživim to farso) lahko pametno lajal z balkona kdo in kje so naredili napako. Človek se pač nauči z leti.
OdgovoriIzbriši