Dobra stara... Dobrča

Ko ne vem kam in ko je vreme nekaj vmes, se vedno zatečem k klasiki. Ena izmed teh je Dorbča. Danes sem celo gledal radarsko sliko padavin in napoved. Ker si očitno vse narobe razlagam, štartam v lepem vremenu, vendar me na Brezjah pri Tržiču že škropi. Namestin zaščito na nahrbtnik in to je bila sigurno najboljša poteza, saj je pri meni vse kontra. To namreč pomeni, da so bile to edine kaplje dežja, ki so padle na mene. Cel vzpon opazujem koliko je mokro in spolzko na potkah, ki prečkajo cesto. Ni videti prav hudo. Dokler se cesta ne konča in začne kolovoz. Na tem so namreč skale, ki so tako spolzke, da moram biti še na gor ful previden. Hitro ugotovim, da se vlažnost podlage menja, glede na to ali veter pride do tja ali ne. Od povsem mokrih do povsem suhih. To bo še žur na spustu. Proti vrhu je vse bolj vetrovno, kar je bilo tudi napovedano.

Podgorska planina

Ob koči sta že dva električarja v dobrih štiridesteh, videti povsem fit. Takoj usmerita pogled med moje noge in me "napadeta".  Od kje pa si prišel? Koliko si vozil? Ker se mi zdi neumno  primerjat moj čas z njunim, se pač izognem vprašanju. Ampak se ne data! Pa naj jima bo bo, naj si polnita svoj ego z elektriko. Seveda sta bila 20 min hitrejša od mene. Še dobro, da se ravno odpravljata, tako lahko jaz v miru popijem shake, spustim gume in se pripravim na spust. Če sem prej še malo mislil iti po cesti, sem sedaj odločen, da je trail prava izbira, pa četudi se zavedam, da bo težko. Zelo previdno začnem in vsak zdrs prednjega kolesa uspešno nevtraliziram.  Kar jezen sem na sebe, saj imam doma že nove gume,  ki se jih kar nekako ne lotim zamenjat. Sicer ne vem, če bi bilo bolje, vendar slabše definitivno ne. V bistvu mi gre zelo dobro, na suhih delih celo spuščam na polno. 

A že veste kaj sledi?

Ja valda! 

Padec! 

Sploh ne znam pojasniti. Videl sem podrto pot, se imel namen ustaviti, sem že odpel šprintarce, ko mi pri 5 km/h 1 m pred mestom ustavljanja celo kolo uide desno dol po pobočju. Pri tako mali hitrosti pričakuješ, da boš samo stopil dol, a ne? Ma kurac boš, no jaz nisem! Seveda ni bilo nič hudega, blaten kot svinja in nekaj odrgnin zaradi štorčkov odžagane bukovine. Se sprašujete zakaj me to ne izuči?  Bolj je to vprašanje psihologije in filozofije, kar sem ravno bral v tem članku. Skratka povezava strasti, sreče in športa. Je pa res, da bi bili vsaj ščitniki za noge počasi pameten nakup. 

Ko se pripeljem do ceste in se usmerim proti domu, čez kakšen km zaznam čuden zvok za mojim hrbtom. Ko se obrnem vidim, da mi modela z vrha vozita v zavetrju. Ne morem verjeti!  Seveda sta togotna, ker sta bila na dol, celo po cesti, počasnejša od mene in mi na prvem resnem klancu demonstrirata pomen turba. Delirious! In samo zato me ta električna kolesa motijo. Ker so omogočila, da tisti, ki si ne zaslužijo, lahko to delajo.  

Doma skoraj zamašim odtok, ko spriram blato s sebe.

Sem pa potolažen, ko se kmalu zunaj ulije, jaz pa sem spet uspel narediti spodobno turo z elementi prestavljanja mojih meja.