Struška in Korenščica

Zadnji teden sem bil brez avta, ker sem ga posodil Patriciji, da se je vozila v službo (Si jo je takoj našla, ko se je vrnila domov. Pridna, a ne!). Posledično nisem mogel preveriti, kakšno je stanje snega v naših koncih. Ko ga je v petek pripeljala nazaj, sem takoj skočil na Vratca.

in ujel čaroben večer 

Presenetljivo pa je snega dovolj šele čez 1300 nv in odeja narašča z vsakim metrom. 

Ker naj bi Patricija delala tudi v soboto, jaz bi pa vseeno šel na turo, se zmeniva, da jo peljem in jaz potem nekam grem. Zvečer gruntam o cilju in zasledim Gabrovo objavo na Instagramu in ko mi še pove, da se smuka začne in konča v Javorniškem rovtu je jasno,da grem na Struško. Občinske meje, kaj je že to? Zjutraj prileti SMS, da je sprememba in da ne gre delat. Posledično sem zgoden in še v mraku na izhodišču. Snega je v teh koncih neprimerno več. Smuče nataknem nekaj m od avta in še to zato, ker so si vikendaši splužili in posuli cesto. 

Začetek je obetaven v vseh pogledih, tudi vremenskih.

Špura je vesoljsko dobra.

Žal pa se vrh odane v meglo. In že ko sem bil 1. tukaj, skupaj z Gumpijem, sva imela podobno. Ker se je večina predhodnikov usmerila proti Korenščici imam resne težave z orentacijo in komaj najdem kontejner, ki je nekaj m pod vrhom.

Sicer ni sibirskega mraza, ampak ravno dovolj vetra, da nimaš kaj delat gor, zato se pripravim na spust.

V megli pač ultimativnega užitka ni, vseeno pa mi uspe narediti nekaj res užitkarskih zavojev. Sneg je odličen! Tri štiri sem na Belski planini. Sicer zelo nerad še 1 x natikam pse, tokrat pa morajo nazaj na delo. Na Korenščici še nisem bil in čas je da grem. Sem kar presenečen , ker sem zelo hitro na vrhu. Pobočje, ki ga sicer poznam, se je zelo zaraslo, posledično je zelo težko najti prehode. Pa še "prekleti" lokalci so skoraj vse zvozili. Isto se nadaljuje pod cesto v bukovem gozdu, čeprav tam mi kar uspeva. Malo akrobatske "zabave" mi povzroči veje, ki je bila sicer zelo tanka, vendar je bil konec močno vpet v sneg. Dobil sem jo čez prsa in se je nekaj časa umikala, potem pa ustavila... lep fizikalen poskus. Brez posledic, razen žalosti, da to ni nihče videl in posnel, ker bi umirali od smeha. Po cesti je potem letelo, da je veselje. Sem pa tam srečal en kup smučarjev. Na P pa štala in totalna gužva. So me priganjali, da sprostim prostor in nisem mogel pojesti niti sendviča.   

Super je bilo!

Sedaj je glavno vprašanje kam jutri. Tole tveganje z mejami... matr, pa toliko snega je v Julijcih.