Fiting tura

Letos se že celo sezono pri kolesarjenju borim z bolečinami v različnih delih telesa. Boli me križ, pa ritne mišice, pa roke in zadnji teden še koleno. 

Konec lanske sezone sem vedel, da bo slej ko prej treba zamenjati sedež, ki je počasi razpadal. In ko je sodelavec prodajal nov sedež, ki ga je kupil in mu je mojster na fitingu povedal, da ni zanj, podlegel nizki ceni. Je ustreznih dimenzij in ko sem ga montiral, nisem niti pomislil, da se bodo začele težave.  No ja,  takoj me je malo zaskrbelo, saj sem se kar mučil, da bi ujel ustrezen naklon in odmaknjenost. Prve fure sem bolečine pripisoval neutrjenosti in netreniranosti. In res sem se počasi delno navadil. Potem pa so mi poslušnost odpovedali še čevlji. Že sam nakup čevljev je bil podvig. Ko sem poskušal premontirati blokerje, pa sem ugotovil, da je to cela znanost. Odmik v stran, pa naprej/nazaj, pa vstopni kot... In od takrat naprej je vsaka tura en kup bolečin. Ko se že nekako odločim, da je hudič vzel šalo in da bom stisnil še tiste € za fiting, se izkaže, da je čakalna doma dolga. Pa saj sem mazohist, si mislim in kolesarim dalje. Ampak tole s kolenom me je pa sedaj resno zaskrbelo. Počitek? ja saj mogoče bi malo pomagal, ampak ne bi rešil težave. Zato se odločim, da bom danes naredil fiting turo.

Že takoj doma dvignem višino sedeža. Poleg tega dam ključe, ki so potrebni za prestavljanje sedeža kar v žep. Cilj določim zelo okvirno, in sicer Dom pod Storžičem, pač asfalt in makedam, da bom lažje ocenjeval spremembe. Že takoj na 1. singelci 1 km od doma popravljam odmik sedeža -  dam ga bolj nazaj. Čez 1 km spremenim naklon. Malo kasneje spet višino. Sploh ne opazim razlike. Neudobno in boleče. Ko na klancu proti Lomu sezujem čevlje, samo buljim v blokerje, saj nimam ideje kam naj jih prestavim. Še zadnjič prestavim višino, stisnem zobe in pritisnem na pedala. Če pečejo mišice, manj občutim ostale bolečine. Kar poletim do cilja in ko pridem do tja sem močno razočaran. V spominu imam kočo polno življenja in direndaja. Sedaj pa totalno brez energije. Novi najemniki očitno furajo drugačno zgodbo in če sem se prej mislil malo ustaviit, mogoče kaj pojesti, sedaj na hitro razmišljam o novem cilju. Prečke proti Tiču še nisem vozil in grem po njej. Spotoma pogledam spomenik,

vozim, hodim po povsem neuhojenih stezicah, 

vlakah, podorih, potokih...

tukaj sem presenetil srno z dvema bambijema

Ko pridem do ceste, takoj spet zavijem na potko do kmetije Rekar, ki je spet samo pogojno vozna. Od tam do Tržiča gre hitro, delno po cesti delno po, saj ne vem kaj je potka ali struga hudournika. V mestu vidim, da sem še daleč od merila za resno turo, zato zavijem na pot proti Bistriški planini, prečim do Brezij pri Tržiču in po poti Miru pridem do Brda. Alenki A. sem namreč obljubil eno piščavko, zato se na hitro ustavim. Ta "hitro" me "stane" 2 piva in ko kolesarim po gozdu proti domu ugotovim, da je bolečina v kolenu komaj opazna. Že z Matejem sva ugotovila, kako mu travarica "pomaga" pri bolečinah v hrbtu in očitna rešitev za moje težave je v alkoholu. Ko jebe fiting!

Končna številka se je ustavila pri 42 km in 1.043 vm. Metra za bolečine še niso izumili!