Test gojzarjev

Ta težke, kao zimske,  gojzarje nisem imel na nogah, kaj pa vem, od lanskega decembra. Vmes so mi zamenjali še podplat. Glede na to, da se mi obeta en projekt, katerega del je tudi vzpon na Kredarico/Triglav in nenavsezadnje sem rekel, da bom v novembru v spomin na fotra tradicionalno tudi naredil vzpon na Triglav, je bil zadnji čas, da jih dam na noge. 

Tako ali tako v takih vremenskih pogojih nimam družbe in je cilj potem vedno nekje okoli Tržiča. V bistvu je bila odločitev za Begunjšćico zelo logična saj je to moja najboljša zimska prijateljica. Ko se peljem proti Ljubelju celo vidim nekaj jasnine in kot sem si razlagal vremensko, naj bi bilo izboljšanje na dosegu roke. Odločim se za dostop preko Prevala in ko začnem ne morem verjeti, kako počasen in okoren sem s to težo na nogah. Počutim se kot kakšne slon.  To pokaže tudi ura, saj sem mnogo počasnejši, kot z lahkimi treking čevlji. Ko hočem malo teči, se noga sploh ne odlepi od tal. Kmalu nad Prevalom začne rositi in to iz poti naredi drsalnico. Mučim se z vsakim korakom in iščem nedrseče dele. Tisti, ki je hodil po tej kalvariji, ve kako strmo in zajebano je to. Vertikalna hitrost mi strmo pada in verjeno je ena slabših v ne snežnih razmerah. Na vrhu sem sicer pod 2 urami, ampak za mene je to slabo. To je le bil trening.

Kaj dosti se ne obotavljam, saj na vrhu rahlo sneži in jaz sem moker od znoja in rosenja. Ker vidim, da je Smokuški plaz zasnežen, 

je odločitev jasna. Rabim dozo adrenalina in potrditev, da sem še "živ". Dokler je sneg uživam in obujam spomine na smuko po njem kakšne pol leta nazaj.

Potem se pač jebem po plazu z iskanjem "drobnjaka". Vsekakor dobro, da sem v gojzarjih, saj bi sicer defintivno zjebal gležnje. Če sem prej še mislil, da bom potegnil še na kakšen vrh, se hitro premislim, saj se vreme poslabša. Najprej je tako gosta megla, da komaj najdem prečno pot, ki vodi do Zelenice, potem pa začne deževati.  Pada vse močneje in ker sem čist podhlajen vseeno "stečem". Da bi bilo vse skupaj še bolje mi dež spira znoj v oči, ki me seveda posledično pečejo. Kako nenavajen sem gojzarjev, se pokaže še s pekočimi podplati in še dobro, da sedaj pa sem hiter. Pri avtu sem s skupnim časom 3 ur in sledi še nor užitek - preoblačenje v dežju. V roke me tako zebe, da komaj odvežem vezalke. Avto se do doma ne segreje in po ne vem kolikem času sem doma zvrnil šnops, da sem se na hitro vsaj za silo pogrel.  

Ko sedaj tole berem, si predstavljam, da izpadem čist nor, da sem šel ven v takem, ampak jaz sem šel od doma, ko ni deževalo in obet je bil po izboljšanju. Ampak po drugi strani, ja ven bi šel tudi, če bi vedel, da bo tako. In dvoma ni - sem čist nor!