Vremenska se je na hitro spremenila v zelo užitno in kar se je kasneje izkazalo v kičasto lepo vreme. Pojma nisem imel kam se odpraviti. In kljub temu, da se mi na Pokljuko ne gre (samo zaradi gneče), se vseeno odpravim tja. Na Rudnem polju je P zaprt zaradi bližajoče tekme v biatlonu, zato nas redarji "parkirajo" malo pred vojašnico. Za par metrov po cesti smo privarčevali parkirnino. Avtov je že kar nekaj, no saj ura tudi ni prav zgodnja. Ampak to ni bilo nič, kar sem videl potem po povratku.
Še ko sem natikal smuče nisem vedel, kam naj zavijem. Ko prehitim 6 člansko družino, se odločim, da ko dohitim naslednje, ki so kolikor toliko hitri, grem za njimi. Na smučišču res ujamem dva, verjetno očeta in sina in upočasnim ritem na njun. Zavijeta proti Viševniku. OK pa naj bo Viševnik. Ko očetu psi ne primejo več, smuči vrže na nahrbtnik in me prepirča, da naj grem naprej. Grem pač svoj ritem in počasi lovim predhodnike in na koncu sem spet 1. Matr 😖! Saj drugače bi bilo vseeno, samo teren je zapihan in na novo iščem smer in tako uspem "pasti" v eno lukno, tako da sem do pasu v snegu. Se kar namučim splezati ven. Nataknem celo srenače in tako edini v tistem času prilezem na vrh s smučmi na nogah.
Kljub temu, da je sicer zelo toplo na vrhu piha in ni prijetno. Gremo dol! Že med smuko razmišljam, kje naj zavijem proti Selišniku, ampak ker najdem super teren odsmučam do Avšja (malo nad vlečnico cca 1700 vm). Med potjo srečam Simona in Dušana, ki me hecata, da valda še ne zaključujem ture. Halo v takem vremenu. Vzpnem se na Kačji rob in namesto pa senčni poti se "sprehajam"
po soncu mimo Sr. Selišnika, do vznožja Velikega Selišnika, tam pa me premami kopast vrh, katerega imena nisem vedel. Ker ravno tam dohitim starejšega možakarja, ga povprašam. Pa ni sigurem, govori o Malem Selišniku. Jaz se zapodim nanj in občudujem Mali Draški vrh
in seveda celotne Julice s Triglavom na čelu.
Na vrhu debatiram z gospodom (lokalec iz Gorij, mislim kao poznavalec?!), ki trdi, da je to Veliki Selišnik. Doma seveda preverim in ugotovim, da je to Draški rob. Skupaj z njim odsmučava direktno strmo flanko direkt na pobočje Debelega vrha. Spet vprežemo pse (ujameva še starejšega gospoda, ki sem ga prej omenil in mu "prodava" kateri hrib je kaj, seveda sedaj vem, da narobe). Kljub temu, da ju prepričujem, da je njun ritem za mene dovolj hiter, se ne dasta in me priganjata naprej. Na Debelem je gneča. V istem času nas je bilo gor konstantno 20 (ko je kdo odmučal, je prišel novi). Ko vidim, da je en dečko šel proti flanki, ki sem jo prej opazoval, grem za njim, Krasna smuka po res strmi naklonini direkt nazaj proti Blejski konti. Po gozdu zavijem preveč v levo in tako pridem malo preveč levo in me čaka nekaj porivanja po cesti. Na Rudnem polju vidim realnost gneče.
Odlična tura, ki mi je dala nezemeljske razsežnosti v smislu občudovanja narave. Moje slike žal ne morejo pričarati teh dimenzij, barv, globine... Kljub ogromno ljudi na terenu, sem imel srečo in mi prav nikjer nihče ni bil na poti. Najlepši del, pa sem bil celo sam.
Ha, sva z Dušanom srečala istega "poznavalca" - pa mu nisva upala ugovarjati, ker lokalca pač nisva... ;)
OdgovoriIzbriši