Suho ruševje & Žleb

Vremenska je bil ravno taka, da se nisem imel želje vozit kam drugam in zato spet pristanem na Ljubelju. Ljudi kar nekaj, ampak nobene gneče. Poskušam ubirati pohodni ritem, pa me vedno znova zanese in začnem hiteti. Ravno prav, da na vrhu smučišča dohitim in prehitim turašico. Resen odzrav in že grem naprej. Ampak glej "hudiča" ženskega 😀, ona ubere enak tempo na varnostni razdalji.  Do krnice je kar zoprno in tudi prvi pogled vanjo ne navdaja z vremenskim optimizmom.

Preseneti me dejstvo, da so snežne razmere neverjetno dobre, ker tukaj je ponavadi kar trdo. Prvi pogled v žleb mi potrdi odločitev.

V tistem prispe tudi prej omenjena. Ugotoviva, da imava isti cilj in se dogovoriva, da greva skupaj. Ko se predstaviva, mi je kaj hitro vse jasno. Njen "pedigre" in izkušnje so kar impresivne. Vrhnji del žleba je trd vendar lepo smučljiv. Kmalu pa presnečeno ugotoviva, da je ob straneh nezvožen pršič. Kar tekmujeva, kdo bo prej v njem. Če sva prej razmišljala, da bova prej obrnila, sedaj prašiva do gozdne meje.  Avtsrijci, ki se vzpenjajo, lahko samo gledajo kako jih dva Slovenca "frajhata". 700 vm čistega užitka. Spodaj na kože in po izredno lepi špuri nazaj gor in to zelo visoko. Le zadnjih cca 130 vm opraviva z derezami in cepinom.

Na iztopu iz žleba kar peš nadaljujeva do škrbine pod Zelenjakom in se pripraviva na spust. 

Kot sem že prej omenil so tudi tukaj razmere dobre. Vmes je sicer kaka trda plošča, ampak se odlično pripeljeva do konca krnice. Potej je do Zelenice kar rodeo. Naprej pa spet super trd suh sneg. Ko v elegantem slogu eden zraven drugega prinoriva po koncu centralnega plazu, naju vzpenjajoči z odprtimi usti spremljajo. Upam, da zato, ker sva imela tako izpiljen slog 😇. Ko prismučava do dna ugotoviva, da sva celo avte parkirala skupaj. Glede na izkušnje, ki jih ima, upam, da se res dogovoriva za kakšno skupno turo. Mogoče pa res odplezava Lenuhovo...