Zelenica je moj drugi dom...

Ponedeljek je spet primeren za obisk Zelenice, predvsem da se prediham in preverim razmere. Ker še nisem čist regeneriran, po nedeljski naporni turi, uberem zmeren tempo. Ni kaj posebnega za napisat. Razmere so si zadnje dni zelo podobne in počasi sem se že prenajedel enega in istega. Če ni drugega, je pa vseeno to bolje, kot poležavati na kavču.

Zadnje čase se spet veliko ukvarjam s Suunto aplikacjo. Na vezi sem z njihovim supportom in nikakor ne najdemo rešitev. Tako šele vidiš, kaj vse gre lahko narobe, ker so migrirali iz ene na drugo platformo. Ker sem se prijavil v nov app z Apple ID, niso pravilno povezali podatkov in sedaj imam jebo, ker imam dva nepopolna profila. Seveda ju ne znajo združiti. Zakaj to pišem? Ja zato, ker sem zato ugotovil, da je v torek moja 80. turna smuka v tej sezoni. In zato moram biti kaj drugega kot Triangel. Ker pa se med tednom popoldna ipak ni časa vozit na kakšno bolj iminentno izhodišče, je odločitev Begunščica po centralni grapi. 

V žlebu me preseneti dejsvtvo, da sneg tukaj sploh še ni predelan in je skorja "spustila". Posledično se bo dalo smučat in ne abručat. Z vrha se krasno vidi odsev Bohinjskega jezera.

Ker ni prav toplo, se samo pripravim in odsmučam. Smuka je po celem vrhnjem delu odlična, posebno če loviš napihan sneg, sploh ni trdo. Pod kočo na Zelenici pa klasika, beton in spodnji del čist užiten, če zanemariš pasti v obliki skal. Zanimivo je, da je to čist resna tura s preko 1000 višinci in jo opraviš v manj kot dveh urah.
 

V sredo se najprej menim z Jureto, potem prijavi še Matej kolesarjenje in potem pokliče mojster s katerim se menim za sanacijo dimnika. Jure vmes pove, da gre on z Ano. Ker moram jaz v Lj, ne vem točno kaj se dogaja doma in dam odločitev na hold. Ko se vrnem iz Lj in vidim stanje doma, bi se najraje zjokal. Stanje dimnika je bilo nemogoče in so morali kompletno vse odštevati ven. Po celi višini je sedaj luknja v zidu.

Prahu po celem stanovanju celo tono, svinjarija na kvadrat. Najhuje pa je še to, da majstri nimajo prave rešitve za vse zavoje, ki so po stenah. Kaj čem, lotim se pospravljanja. Ker imam "odklopljemo"  kuhinjsko korito, se mučim z vodo iz umivalnika v kopalnici. Prah je masten in se samo paca. Po 1 uri popizdim vržem opremo v avto in se odpeljem na Ljubelj. Presenečem ugotovim, da kljub pozni uri en kup ljudi leze po vseh možnih grapah. Samo na Trianglu ni nikogar. Res se sprašujem kaj se je zgodilo z ljudem, ampak toliko smučarjev, pohodnikov, ki se letos ob vsaki uri preganja po hribih in to višje težavnosti, ni bilo še nikoli. Očitno je korona spremenila tudi ta del razmišljanja. Smuka je bolj kot ne za en kurac. Ni pač moj dan. Sem se pa vseeno uspel malo pomiriti in po prihodu domov nadaljeval začeto.

V četrtek sem spet v Lj. Doma pa nadaljujejo z delom. Zjutraj me majstri pomirijo, da bodo vlek reševali s fijem in višino ter verjetno zato vsi ovinki ne bodo problematični. 

Jure se tokrat odloči, da bi pa šel z mano, če ga počakam do 4h. Ko pridem domov je dimnik že narejen, svinjarija tokrat zmerna. Bolj me skrbi, kje naj sedaj dobim špenglarja, da naredi obrobo dimnika na stehi, s tem, da bom moral streho tako ali tako zelo hitro menjat. No tudi zidar bi mi prišel prav, da lepo zafrajha zid. Bom že...

Jure me draži, kam bi šel, vendar jaz za pozno uro ne najdem boljšega predloga kot Triangel. Triangel kot Triangel, Je pa fino, da imam družbo in ne norim brezglavo, kot se mi zadnje časa dogaja. Je povsem zimsko in moj tanek vindstoper je tokrat kar malo premrzel. Suvereno odsmučava vse odseke, tudi tiste betonske. Še dobro, da ima Jure s seboj žganje, da se ob avtu malo pogrejem,

Za petek je napovedan dež in sem že vnaprej odločen, da bom, po ne vem koliko časa, počival. No ne počival pač pa ne bil športno aktiven, pač pa delal po hiši. Ko ob treh zaključim s sestanki dežja ni in tudi radarska slika kaže, da so se vremenarji zmotili. Jebemti, pa moram spet na turo...

Kam drugam, kot na Ljubelj oz. športni park Zelenica. V nahrbtnik vržem cepin in dereze, ker me mika Lenuhova smer, čeprav mi jo jo ravno Matej malo prej predlgal kot cilj za soboto. Kot za šalo po poti do izhodišča rahlo rosi. Ko pridem gor je na parkirišču 1 z besedo en avto. Kmalu tega edinega turaša ujamem in on je tudi edina oseba, ki jo vidim na terenu. Ko se vzpenjam gledam vreme in razmišljam kam bi šel,  Suho ruševje, mogoče spet Centralna, ali...? Vrhovi so v megli, sneg je celo na Šentancu spustil in ko to ugotovim zavijem kar direkt v strmino. na 1/3 plazu me zajame megla, gosta kot hudič, da sploh ne vem kje sem. Tudi, ko pridem do skal nimam občutka kako visoko sem.  Sneg za vzpon je zoprn, saj ni špure in ali mi tiskih par odjenjanih cm zdrsuje, ali pa se mi udira. Držim se bolj levo, ker me zanima vstop v Lenuhovo, vendar ko pridem do tja, se odločim, da v tako megli raje ne. Ker sem že levo nadaljujem v tej smeri in se usmeri na levi izhod in kar potegnem naprej do Begunjske Vrtače. Ravno ko pridem na vrh pa se zgodi vreme. 

Pogledam v Lenuhovo in vidim, da ta grapa je pa na koncu res strma. Nimam niti ideje kako se odsmuča prvih 30 vm. Danes ne! 

Sem pa videl še eno grapo med Šentancem in Lenuhovo, ki ji ne vem imena in ima naklonino približno enako kot žleb v centralni. 

Tukaj pa gas in je res dobro. Noge me pečejo, kot hudiš, ampak pritiskam kot nor.  Trdo s par cm suhega na vrhu. Ko se priključim na Šentanca je malo skorje, ki jo sicer odrivam, vendar ni ravno užitek, potem pa še spodnji del tik ob skalah povsem desno, pravi južni putrček. Brez kakršnihkoli pričakovanj odlična tura in smuka.