Na kratko...

V ponedeljek sem imel pozen sestanek v Ljubljani, vendar v avtu imel opremo, seveda tudi lučko. Ker sem bil tako pozen, druge destinacije kot Triangel, nisem niti iskal. Pa še teden se "spodobi", da začnem tukaj. Na smučkah sem stal ob pol šestih in seveda kot navit štartal. Ritem mi je "pokvaril" klic Patricije, s katero sva se lovila že cel dopoldan. Ljudi je bilo presenetljivo še zelo veliko in to še daleč od cilja. 

Dan se je poslavljal in tudi jaz sem se hitro poslovil od vrha in odpeljal v dolino. Smučarija tako, tako. Skupen čas pa vseeno odličen. Do avta pripeljem celo brez lučke.

V torek se spet ujameva z Juretom in ker sva oba že naveličana Triangla, takoj sprejmem predlog, da greva na Šavnik. 

Začetek malo travnat, sredina ravna, konec trd, ampak izredno zanimiv hrib. Seveda je to bolj kot ne nočna tura, saj sva na vrhu ob mraku. Krasni razgledi in sploh lepi konci.

Odsmučava direktnega v gozd. Če je na vrhu malo skorje, je v gozdu odlično. Jaz, v slalomu med drevesi, v mehkem snegu, neskončno uživam. Tudi spodnji del je presetljivo dobro smučljiv. Odlična tura, ki je prinesla poleg družbe in dobre smuke tudi fino popestritev.   

V sredo sem spet v LJ in imam opremo v avtu. Ker sem na Ljubelju ob normalnem času, se odločim, da grem na Begunjsko Vrtačo po Lenuhovi. Ko štartam je jasno, na mene celo že/še sije sonce. Kmalu pride en samcat oblak in začne snežiti. To me pa res ne vrže iz tira in zagrizem v Šantanca. Malo pred vstopom v grapo, pa se zapre , megla je povsod okoli mene, začne na polno snežiti, veter, skratka ostra zima.

Srečam dva aplinista in izvem, da sploh nisem v Lenuhovi, niti ne vesta če ima kakšno ime. Seveda potem doma to preverim in ugotovim, da je Lenuhova smučljiva samo v izredni zimi, saj ima kar nekaj skalnih skokov, smučal sem pa po Zahodni grapi.

Slika ni od tega dne, ker ko sem to slikal, bi bila mogoče smučljiva (siva je prava Lenuhova smer, rdeča je kjer sem se vzpenjal in smučal)

Zadnji del je kar strm, mislim, da se naklonina dvigne čez 45 stopinj (nisem meril, ker nisem upal sneti rokavice). 

ko sem slikal mi je roka skoraj odmrznila

Na vrhu se pripravljam v pravem snežnem viharju in prav vesel sem, da sem kože snel že spodaj. Ravno ko želim odsmučati, pa vihar poneha in v trenutku se začne jasniti.

Ko odpeljem vrhnji res strm del, kortizola več ni, tvorijo se samo še endorfini. Mogoče postajam celo preveč samozavesten, saj delam zavoje tudi tam, kjer večina abruča. Grapa je trda in smučke krasno grabijo. Hudo dobro! Ko se priključim Šentancu je, dokler lahko smučam ob skalah, dobro, potem pa bolj garanje. Za tako turo potrebujem slabi 2 uri in ob avtu sem pred mrakom.

Četrtek je na začetku ponovitev srede. Z opremo v avtu in v Lj. Že včeraj je bila zima in tudi danes ob prihodu na Ljubelj termometer kaže 0 stopinj. Glede na čas tehtam možnosti, pogledujem na Begunjski plaz in zaključek zgornje grape, mika me žleb v Poden, samo za tega sem prepozen in potem se glede na to, da je centralna prazna, usmerim tja. 

S smučkami mi kaj hitro začne zdrsovati, zato raje kot srenače izberem dereze in cepin. Tudi peš ni lahko, saj se skorja občasno predira in ali sem do pol pancarja v snegu ali pa sem na zobčkih. Naporno! Še posebej, ker sem čez cel dan pojedel samo en sendvič, kremšnito in banano. Na vrhu Begunščice pričakujem močan veter, ker sem videl kako nosi sneg, ko sem se peljal proti izhodišču in zato me presenti, saj ga skoraj ni. Sunek sem in tja.

V časovnim primežu, samo pospravim opremo in se spustim. Pogledam na Smokuški plaz

in ker je "popeglan" odsmučam po njem. Sam sebi se smejem ob odlični odločitvi, na vrhu trdo in gladko, ostalo cc 10 cm napihanca na trdem. Spodaj prečim čim bolj desno in skozi gozd udanem edino mesto, kjer se da s smučkami čez potok. Kože nazaj gor in nazaj. Vreme je muhasto in doživim močno snežno ploho in kmalu po njej spet sonce, ki se poslavlja.

Ker se že vzpenjam in ker vidim, da bom lahko pred temo pri avtu, se ne smem izneveriti Trianglu. Na vrhu se zadržim kakšno minut preveč, ko s sotrpinom debatirava o smučkah in moram kar pohiteti, da brez lučke pridem do dna.  Povsem resna vikend tura s 1300 vm, ki je postregla z velikimi elementi turne smuke.

Postajam človek tradicije in delovni teden spet zaključujem na Trianglu. Tokrat malo zato, ker se ujamem z Juretom in je on v rahli časovni stiski. Meni pa tudi paše ena malo bolj na izi. Sicer se tokrat izkaže, da ko se Juretu mudi tudi pohiti 😀 in za cel krog potrebujeva malo več kot 1 urco.

ker sm našel vodnik za Alpinistično smučanje v Karavankah, mi sedaj še večkrat pogled uhaja v grape za katere še sedaj ne vem kako jih smučajo...

Smuka je zelo dobra in očitno bo zima še nekaj časa trajala. Saj bi napisal UPAM, ampak sedaj bi pa počasi že lahko prišla pomlad in da bi lahko mirne vesti postavil smučke v kot in zajaham bicikl.

Ko sem pogledal zapis za cel teden, sem ugotovil, da nisem izpolnil obljube iz naslova. To ni na krakto, ampak kaj čmo, če pa ture tudi niso bile ravno najkrajše,,,