Begunski vrh
Sicer vem, da načeloma na tako osamljene destinacije ne bi smel iti sam, ampak kaj čmo, takle mamo.
Kljub temu, da sedaj že spet na polno vlečem špuro in strmina tukaj nikoli ne popusti, je to to zaradi česar sem prišel. Cilj, ki je bil prej še zelo v daljavi se počasi približa.
Vzpenjam se po strmini točno po liniji sonce/senca in se kar mučim. Malo že razmišljam da bi šel na pancarje, vendar mi uspe priti s smučami do kote 2360 vm. Tam ugotovim, da sta dva skoka brez snega in zato smuči pustim tam. Zadnjih 100 vm odpikam po že rahlo ojuženem žlebu. En skok je kar zoprn, saj je zelo krušljiv in s pancarji nimam dobrega oprijema. Zadovoljstvo na vrhu je zato še večje. Razgledi so nori.....
Sonce je toplo, skoraj nič ne piha in kar na vrhu pomalicam. Čisti spokoj! Opazuje enega človeka, ki se spušča s Triglava in še enega, ki se šele vzpenja. Spust do smuči je zoprn, saj moker sneg zelo drsi, da ne govorim o tistem skalnem skoku. Tudi priprava na spust je naporna, saj si moram s cepinom izkopati stopa, da sploh lahko snamem kože. Nahrbnik moram zasidrati s cepinom. Vse to namreč delam na naklonini tam okoli 40 stopinj. Seveda sem pa poplačan s krasno smuko po tej flanki, saj je to res tisti pravi putrček. Predelan sneg, na vrhu pa par cm južnega.
Od tu najprej neham slikat, saj je vse enako. krasne sinusoide od vrha do gozda. Čeprav se struktura snega stalno menja (pršič, napihanec, trda kloža, ledene plošče - ki se sicer večinoma vidijo), je to še dodaten izziv, ali lahko dovolj hitro prilagodim tehniko smučanja. In ker mi uspeva, uživam. Direktno pod Cmirom srečam tista dva renojevca. Matr sta počasna, pridelela sta najmanj 2 uri zaostanka. Sta pa to edina človeka, ki sem ju srečal na celotni turi (ne štejem sprehajalcev na cesti). V gozdu je še vedno trdo kot pri norcih in moja linija me pripelje malo preveč proti Aljaževem domu, vendar se mi s tem nič ne spremeni naporna pot do avta. To je res mučno, saj je kar nekaj časa po ravnem ali celo navgor in sitonen po teh grbinah nikakor ne steče. Na srečo je vsaj na nekaterih delih sneg malo odpustil. Trenutno se še da prismučati do avta, vendar je na parih mestih že povsem na meji. Da pa bo cesta prevozna, pa tudi še ni za pričakovati.
Ko se pripeljem do števca vozil, ki kaže, koliko vozil je v dolini Vrat me kar malo stisne, saj jih je pred mano že 13. Vem pa, da za parkirat ni ravno veliko prostora. Ko se pripeljem do koče pri slapu vidim 3 avte. Uf torej jih je na P, za katerea pravijo, da je za 3 avte že deset? Ko pridem tja en Renault telovadi in ne ve kaj bi, zmiguje mi da ni prostora. Jaz na hitro ocenim, da laho parkirata vsaj še dva. Umaknem se mu na kup snega, on se vrne rikverc, medtem ko jaz na istem mestu udobno obnem in parkiram povsem nemoteče za ostale. Mah teli vozniki Renaultov 😆. Čaka me mučnih 4 km ceste, ki je kot pokrajina na Luni. Trda kot kamen in luknja pri luknji. Mi kar hitro mine, saj je obet lepe ture, povsem dober motivator.
Ko se končno odcepim od ceste postane šele zanimivo. Orentacija v gozdu je tukaj izredno težavna. Sledi skoraj ni videti in že prejšnjič sem se kar lovil. No tokrat mi gor grede kar uspe. Ko pridem na plano vidim ogromno plazovino, ki je na srečo že malo predelana in tukaj najdem sledi dveh, ki sta bila tukaj včeraj. Mi je kar v pomoč in do vrha plazovine ji bp sledim. Potem se pa začne naporni del. Špura je zapihana in sledijo si ledene zaplate in mokast napihanec. Ko parkrat samo z rokami zlezem čez trdino, se odločim za srenače, ki jih do konca ne snamem. Ambient me spet navduši.
Pod črto, tura je izredno kondicijsko naporna (cca 1800 vm) , vsaj v teh razmerah, zelo lepa, samotna in če so razmere take, odlična za smučat.
Komentarji
Objavite komentar