Brda & Lipanski vrh

V petek zvečer preverim vse, ki bi mi na turi lahko delali družbo in vsi imajo drugačne plane. Kot ponavadi, sem sam in nekaj tur, ki bi jih sicer še rad naredil, takoj pade v vodo. Želja za vikend turo je, da ni časovno prekratka, da se začne in konča s smučkami cca pri avtu in da ni izhodišče Ljubelj (ker tukaj sem pa res čist prevečkrat). Nisem prav zahteven pa vseeno nimam ideje kam. Listam po turnosmučarskem vodniku, spremljam Snežaka... praznina. Pripravim vso opremo ne glede na težavnost ture in ko grem spat zunaj še vedno dežuje. Tako zaspim z odločitvijo, da vstanem 6:30 in se magari po poti proti Gorensjki odločim. Zjutraj je zunaj turobno. Od jasnine ne duha ne sluha, po hribih je videti malo novega snega in posledično izbiram nekaj lažjega. Izhodišče bo Pokljuka. Ko se pripeljem na križišče proti Kranjski dolini in bi moral zaviti desno, če bi želel preveriti spluženost ceste do P pri spomeniku, se odločim, da se mi tokrat ne da tvegati in nadaljujem proti Rudnemu polju. Presnečen vidim, da je ob cesti, kjer se začne pot proti Pl. Zajavornik parkiran samo en avto. Hitro obrnem in parkiram za njim. Novega snega je tukaj samo par cm, pa sem vseeno vesel, da je dvojica hodila pred mano, da se  orentacijsko ne lovim. Uberem zmeren tempo in predhodnika ujamem ravno na Lipanski planini. Onadva zavijeta na Mrežce jaz pa v desno, takrat sem že odločen, da na Brda. Snega je cca 5 cm in ker sem sedaj prvi moram pač gledati kje hodim in delam špuro. V strmih delih je kar zoprno, saj je spodnja plast trda in mi stalno "podira" špuro. Občasno se že pokaže sonce, čeprav so vrhovi še v megli.

Ful mi je všeč, grički, zasnežena drevesa, vse v čisti belini.  Samo še povsem zjasniti se mora.

Na vrhu piha veter, podijo se megle in zato kar pohitim z odhodom. Razmere za smuko so prekleto dobre. Na vrhu malo pršiča spodaj pa ni beton... Uaaau uživam!!!
Ko prismučam do izravnave, vzporedno s planino, pogledam nazaj in ugotovim, da je tudi Lipanski vrh v takem stanju. Kože nazaj gor in spet vlečem špuro. 
Zadnji del je tukaj vedno zoprn in tudi danes je tako. Je namreč kar strm in spihan. Malo je betonske klože, vmes pa zoprn napihanec, ki ne nudi nobene opore. Na vrhu je že več jasnine, samo veter se mi zdi pa tukaj močnejši.
Spet norim od užitka in navdušenja.
Prismučam direkt na Blejsko kočo in tukaj si zaželim malo družbe. Do tega trenutka nisem namreč srečal niti enega človeka. Sedem na sonce in pomalicam. Nekateri me sprašujejo po razmerah... Kljub soncu ni prav toplno zato se kar odpravim. Šele sedaj začnem srečevati ljudi, zato takoj, ko je možno raje zavijem v strm gozd in izvajam akrobatiko. Od Pl. Zajavornik
naprej je bolj kot ne muka porivanja in drsnega koraka. Še dobro da so na planini tekaške proge in je zato malo lažje, čeprav je kar klanec.
Malo lažja tura, pa se je vseeno nabralo kar nekaj višincev, ki me je povsem presenetila z odlično smuko (tudi slučajno tega nisem pričakoval, v bistvu sem razmišljal, da bo danes bolj poudarek na tem, da sem zunaj).  

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Izbruh, podor in še kaj zraven

Napačna izbira

"Izgubljen" na Primorskem