3angel še poleti in...
Dolgčas je res huda zadeva. Ko se že odločim, da je moje pisanje čist brez veze, se zgodi tak dan kot je danes. Samogovori, analize, razmišljanja...skratka 100 stvari se mi mota po glavi in potem spet vprašanje, zakaj pa ne bi zapisal. Pa kaj če jih bere samo peščica...
Prejšnji vikend je bil kar naporen, kar se je še najbolj pokazalo v ponedeljek, ker sem bil 1. brez ideje kam in kako in 2. noge so bile težke. Ko pridem domov sem izmučen še od službe, vendar po pol ure ležanja in branja ugotovim, da je do spanja še daleč in zajaham kolo. Takoj se usmerim v gozd in vozim po stezicah - klasiko med vasmi pod Dobrčo. Ker mi noge počasi stečejo se usmerim proti Dobrči, ampak ker sem pozen in light (beri brez nahrbtnika z zalogo tekočine) si postavim samo časovni limit kdaj bom obrnil. Sem pa dovolj zgoden, da pot zaključim po gozdu.
Naslednji dan imam nekaj opravkov in tudi vreme grozi. Vsekakor kolo ne pride v poštev. Ker pa sem ugotovil, da hodim lahko, je čas, da preverim če lahko tudi tečem. Tekel namreč nisem več kot 3 tedne. Odtečem mojo klasično 6 km špuro, sicer v zelo zmernem ritmu, pa vendar skoraj brez bolečin. TOP!
Sreda je dan za MAH krog, ki letos nikakor ne dobi pravega "statusa". Matej kar noče razpisati druženja, ker kao ni 100%. No vseeno se nas vedno nabere vsaj nekaj. Tokrat gremo na Lubnik in to iz Zminca. Spust je tokrat odličen, tudi del, ki je ponavadi zoprn zaradi grušča, je tokrat lepo zalit z zemljo.
Kaj naredi odvisnost se mi pokaže naslednji dan. Takoj po službi namreč dobim obisk, saj mi je Matjaž pripeljal el.hladilno torbo, da jo preiskusim, če je vredna nakupa. Seveda popijeva pivo, pa kakšen šnopček, pa spet, pa spet... meni se sicer kmalu ustavi, samo vseeno sem opit. Kot bi mignil je ura 10, ko se Matjaž poslovi. V bistvu sploh ne vem kaj sem razmišljal, vendar kot robot se preoblečem, obujem superge in že tečem. Pod tušem razmišljam, da sem uspel večino alkohola spraviti iz telesa in mogoče ni bil razlog v odvisnosti.
Tudi v petek je turobno in v takem vremenu grem ponavadi na enega izmed kucljev iz našega konca. Kriško sem zadnje časa "zanemarjal" zato grem pač tja. Tokrat sem sicer bolj samozavesten in tudi na dol že malo hitrejši. Seveda daleč od rekordov, kar pa tako ali tako ni bil cilj. Ubiti čas in se malo preluftati po zafukanem tednu v službi, pač.
In končno sobota. Dan, ko bi moral početi kaj bolj zanimivega, bolj podjetnega, bolj impozantnega... se pokaže za čisti vremenski zblodek. Ko dopoldan prčkarim po hiši, že v naprej vem, da bom šel ven, ne glede na vreme, samo inspiracijo sem še rabil. In dobil sem jo, ko se tipkam z Juretom, ki omeni Ljubelj in tiste konce. Spomnim se, da tam nisem bil od zadnje turne smuke. In tam sem bil velikokrat, tudi ko je bilo slabo vreme. Poleg tega ima super lastnost, da je na poti Karavla, kjer se pocrkljam s kakšno tortico ToGo. Po kosilu preberem kakšen odstavek ali dva in ko zadovoljivo prabavim vrhunski rostbeef, ki sem si ga spekel, je čas da grem. Vremena niti pogledam ne. Seveda imam s sabo komplet oblačil. Še dobro, saj ko pridem na Ljubelj dežuje. Ko naredim prve korake po stopnicah, se počutim, kot da mi srce ne bije, pritisk imam tako nizek, da se, zaradi vrtoglavice, močno opiram na palice. Počasi začutim pritisk v glavi, srce začne biti hitreje in šele takrat sploh začutim zoprn dež, ki me moči. Istočasno pa vem, da moram ogreti telo, če nočem, da mi bo zoprno še naprej. Pospešim! Noge so lahke in počasi stečem. Kar letim proti vrhu. Spotoma že razmišljam o primerjavi hitrosti peš ali s turnimi smučami. Vreme je, ma tako, da si mislim, da v takem je zunaj samo nekdo, ki ima cilj ali pa je fuknjen ali je konj (le ti se namreč pasejo na Zelenici). Jaz cilja nimam 😒. Proti vrhu noro piha, mraz je tako, da me zebe v ušesa in roke.
😁👍😁 ... 🐎😂
OdgovoriIzbriši