Rabac in bluzenje po njem

Pojma nimam!

Ali pisati ali ne?

Če pisati kaj in kako pisati?

Pisati o svojih občutkih ali samo opisovati? A ni ti še bolj dolgočasno?

Za koga sploh pišem?

Kdaj sem sploh zanimiv, če sploh kdaj (ne samo ko pišem, tudi sicer)?

In ja vem, spet "najedam", ampak očitno se res ne najdem😓. Navidezno in za marsikoga celo dobro življenje, je meni totalno prazno. 

Poškodba kolena, se je izkazala za prekleto trdovratno. Moral sem celo počivati in edini potencilani šport je bilo kolesarjenje. Hoja mi še danes povzroča težave, o teku lahko samo sanjam. 

Na vse to me Matej povabi, da bi šla za vikend v Rabac, tako divjo varianto, s spanjem v avtu in pure bike zgodbo. Glede na to, da je še 14 dni nazaj ležal v postelji, si mislim, da ga bom pa že lahko sledil, kljub zjebanem kolenu. Svojo namero objavim skupini in preseneti Irena, ki bi šla zraven. V Vitu naj bi spali 3? Problem reši Bobi, ki je izredno zanimiv model. To je 60 letni Matejev sotekmovalec na zadnji 4 Islands dirki, kjer sta zasedla 3 mesto. Toliko o njegovih fizičnih sposobnostih. Bolj zanimiv je zato, ker je prodal vse svoje imetje in kupil Vita Californio. Pravi, da edino najemnino, ki jo plačuje, je za grob svojih staršev. Nič posebnega a ne. Razen seveda tega, da sedaj živi v njej in je doma povsod. Samo za občutek kako velik "kao" avtodom to je:

simbolična slika

V soboto ob 3h zjutraj se Irena nalima pri meni. Šibava do Škofje Loke, ker smo spotoma še shutle za Klemena, ki gre v Livigno in ga moramo dostaviti do Kozine, kjer preseda k Bojanu. Posledično smo v Rabcu zelo zgodaj in si naredimo zajtrk na obali in čakamo, da se malo ogreje (zjutraj nas je res kar malo zeblo) in da se nam pridruži še Bobi. Ker se on zatakne nekje na poti, štartamo sami.

Vzpnemo se do Labina, sputimo do Raše, pa po raznih potkah, tudi opusteli trasi nekdanje železnice, delamo presto po notranjosti Istre. Kolesarjenje je mestoma izredno zahtevno. Vzponi so ponekod, kot bi se vzpenjal po stopnicah. Matej kolesari, kot da ne bi imel poškodbe in jaz za njim. Ireni kmalu pade morala, saj jo konstanto čakava in jo to tako načne, da želi obrniti. Malo naprej od cervice Sv.Mateja 

nam pride nasproti Bobi, 

ki jo uspe motivirati, da nadaljuje. Zanimivo je pa, da njegov prihod v Mateju zbudi dodatne watte in že prej precej hitro kolesarjenje postane, hmm no še hitrejše. Vročina je vse hujša in vsi pogrešamo jutranji hlad.

V bistvu sploh ne vem kje smo in šele doma na karti dobim pravi občutek. Teren se menja od povsem gozdnega, do povsem skalnega. Kako zahteven je ugotovimo kar trije:  Mateju na kotalečih skalah vzame 1. kolo in ko se lovi se udari na dlan roke, hrbet mu na srečo zdrži, Ireni na skalnem vzponu ponagaja ravnotežje in si zvine gleženj, jaz pa, kot je meni v navadi spet norost. Na izredno zahtevnem spustu, kjer sta Matej in Bobi šla peš, ker ga poznata iz Labin maratona, jaz dobesedno preskušam srečo. To pa že vemo, da jo nimam! Zdrsneta mi kar obe gumi in seveda padem na poškodovano nogo. Še dobro, da ne odprem rane in dobim samo udarec v mišico. Počasi nam zmanjkuje še hidrantov in ko se pripeljemo do kampa v Rabcu poiščemo bar, kjer moški del vase dobesedno zlije po dve pivi. Fino opiti se zapeljemo do plaže in končno na svoj račun pride ženski del, predvsem zato, ker nas ujame tako utrujene.

Tura je sicer tudi v številkah povsem "spodobna", čeprav tokrat le te ne izražao povsem njene zahtevnosti.

Ker je potrebno vnesti v telo še kakšno energijo drugega tipa se odločimo, da gremo na pizo. Pred parimi leti top pizzerija je dobila resno konkurenco. Da je res špica se najprej pokaže s tem, da je povsem zasedena. Imajo pa super model, saj se prijaviš pri šanku in ko si na vrsti te pokličejo po telefonu. Vmes pa pač malo pogledaš mesto. Sestavine pic so kar inovative in vsi smo nad njimi navdušeni. Ko vstanemo iza mize bi opazovalec mislil, da smo iz doma obnemoglih, saj mi trije skoraj ne moremo hoditi. Bobi je pa tako ali tako star😋. Le kdo bo jutri kolesaril?

Pred spanjm vnesemo še nekaj alkohola, saj za spanje v kombiju na tleh res rabiš vsako možno pomoč. 

Ponoči dežuje, ravno toliko da se makedamske ceste ne prašijo.

Kuhanje kave, zajtrk tako na divje, sredi sezone, je posebno doživetje. Glede na našo fizično stanje in voljo Matej koregira turo, ki jo je imel v mislih, če bi bila sama.

Tokrat se usmerimo na in nad bike park.

Tukaj sem nekaj že vozil, ampak v nasprotno smer in ne vsega. Spet ful zanimivo, med vinogradi, vasicami, malo gozda, malo vsega... Irena ima kar težave z nogo, zato se z Bobijem odločita, da na vrh Standarja ne gresta. Spust narediva po trailih parka.

Mateju uspe celo prebiti gumo in še dobro, da je vešč vstavljanja črvov. Jaz sem bil namreč spredaj in sem šele čez čas ugotovil, da ga za menoj ni. Po turi je spet čas, da se osvežimo v morju in tudi za odhod. Bobi kamor ga nese veter (za začetni cilj si je postavil San Marino) mi pa proti domu z obvozom do Kobarida. Jure (Matejev sin) je bil namreč s kolesom tam in smo morali še ponj. Bila je res dolga in naporna vožnja, ki smo jo prekinili samo za hiter snack in kavo v Kobaridu. Tam okoli Kladij začne deževati in to tako na ful, da se ni ločilo ceste od ostale okolice. Tudi v ŠL in kasneje doma, ko smo/sem pretovarjali kolesa in robo sem bil premočen do kože. 

Dva zelo nabita dneva sta v nas vseh pustila občutek celega dopusta.