Mala Mojstrovka po Pripravniški in pogled vase

Vsak petek zvečer je isto. Čekiranje vremenske, iskanje družbe, potencialnih ciljev in športa. Matej gre na kolo in glede na to, da se pripravlja na 4 Islands in sem bil jaz na kolesu čisto premalo, mu, po mojem mnenju, nisem ustrezna družba.  Tomaž, pravi da na sneg v teh razmerah ne gre. Vsi ostali s katerimi smo se kao menili, da bomo kdaj kam šli skupaj, smo pa tako ali tako pozabili eni na druge. In tako vedno izpade isto. Grem sam in to na sneg, čeprav ga imam že pun kufer. 
Razumljivo vprašanje seveda je, zakaj sploh? Moje telo in možgani enostavno niso "narejeni" tako, da bi lahko bil cel dan doma in počival oz. prčkal po hiši. Veliko razmišljam o tem, zakaj je temu tako, pa ni enostavnega odgovora. V resnici bom to počel še cel popoldan. 

Ko prebiram svoje zapise, ki so dejanski odraz počutja, se v bistvu kar zgrozim, kako brezvoljen, nezadovoljen, brezciljen, negativen.., izpadam.  Malo mi je sicer dal misliti Mazzinijev zapis o mučeništvu. Pa v bistvu ne vem, če je temu res tako. Da spraviš skupaj, sedaj že, 106 turnih smukov v sezoni, da v parih letih napreduješ iz čistega rookija v turnem smučanju, do, lahko kar napišem, prekaljenega starega mačka, ki leze in smuča grape, katere velika večina lahko samo gleda od daleč, ni od muh. Se pravi nekaj strasti do tega športa že imam, a ne?!  

Na koncu pride do tega, da je vse v prezentaciji. Lahko bi "fejkal" in nabijal oh in sploh, pa pršič (kolikokrat sem letos prebral,da so smučali po ne vem kakšni verziji pršiča), pa super to in ono. Jaz pač napišem, kaj mi je OK in kaj ne. Verjetno pa je vseeno tudi v meni problem, ker ne znam kakšno stvar pogledati skozi "rožnata" očala in me mogoče premalo stvari navduši - oz. imam previsok prag za to kaj je vredno navdušenja.

Ok, bluzim, želel sem razčistiti zakaj sploh grem. Pa dajmo še kam. Kot sem včeraj že napisal me ta prehodni čas malo jebe. Za kolo je tako, tako že temperatura. Problem je tudi s ciljem, ker pri nas je še povsod malo više sneg, proti toplejšim krajem pa pač ne smem. Tako so na voljo hribi peš ali s smučami. Ker je sneg so smuče pač primernejše.  Poleg tega me privlačijo grape. Prav danes sem razmišljal zakaj. Nekako pol zaključek je, da v tistem času ko lezem in smučam po res zahtevnem terenu morajo možgani delati samo to - koncentracija povsem na osnovnem nivoju - preživetje. V teh trenutkih ni časa za to: zakaj me kdo ne mara, pa smisel življenja, pa ta "bulšit". Zanimivo je, da sem na začetku sezone podoben učinek dosegel že s tem, če sem dvignil ritem in se pognal v "rdeče " polje. Sedaj je telo že tako natrenirano, da tudi v tem primeru glasovi žal ne utihnejo. 

In zato se spet zapeljem na Vršič s ciljem odplezati eno ali več grap.

Na Vršiču je globok minus in ko stopim iz avta piha zoprn mrzel veter. Tudi oblaki se hitro gostijo. Ko pogledam po plazu vidim dve osebi, ki se bližata vstopu v Pripravniško smer, dva pešaka in 2 turaša. Včerajšnja prelepa špura je uničena in zato hodim večinoma ven iz nje. Turaša zavijeta proti Grebencu, pešaka sta pa očitno namenjena v mojo smer. Kmalu ugotovim, da sta onadva razlog lukenj na smučini. Ker ju očitno hitro lovim se napsihiram, da ju bom raje ignoriral, ker bi sicer še komu kaj naredil. Ko ju še slišim pametovati o smereh in plezanju, špruro potegnem daleč stran od njiju in ju prehitim na nepogovorni razdalji. Na dereze in cepin prešaltam dovolj hitro, da ostanemo brez kontakta. 

vstop v grapo

Vzpon je lahek, samo v roke me tako zebe, da se poskušam ogreti z dvigom ritma.

lepo narejena grapa, tukaj se ne vidi, kako je težavno smučanje po tej skorji

Posledica je, da sem neverjetno hitro na grebenu, kjer pa piha močan veter. Ko poskušam preplezati opast in pomolim nahrbtni s smučmi čez njo, se veter upre v njih in me skoraj prevrne nazaj. Na grebenu vidim, da sem bil res hiter saj sta mi sedaj tiste dve osebi že v vidnem polju, s smučmi na nahrbtniku. Jaz grem vseeno na smuči, ker je špura videti dobra. Sicer bi proti vrhu prav prišli srenači, ampak se da tudi brez. Očitno sem hitreje napredoval, saj sem na vrhu skupaj z eno, izkaže se, da sta dve dekleti, druga se je pa nekam "izgubila".  

Žal je na vrhu vetrni urnebes in je komunikacija zelo omejena (da ne govorim o tem, da bufi, očala, čelada, kapuca onemogočajo kakršnokoli spoznavanje - @Jure, da me ne boš spraševal). Punci ful lezeta in smučata. Ko pade debata na včerajšnjo nesrečo, ugotovimo, da smo vsi mislil odsmučati to smer, pa smo jo danes zaradi pietete izpustili. Glede smeri smučanja si nista edini, saj je eno strah. Kljub temu, da ne poznamo sposobnosti en drugega, ju moja odločnost, da tudi smučam po isti smeri, mogoče celo preveč opogumi. Ker mene močno zebe, celo v noge, odsmučam. 

Prva flanka je odlična, novi sneg je veter namreč odpihnil in je gladko, trdo in "grifig". Malo je problem svetloba, ki je rahlo difuzna. To ugotovim pri prečenju nazaj na greben, kjer imam kar težavo opaziti zastruge. Spust čez opast je zahtevna, predvsem zarahi psihe, saj je pod njo treba ostro prečiti v desno, direktno dol je pa prepad (sumimo, da je taka situacija botrovala včerajšnji nesreči in tega dela je bilo strah tudi ene izmed deklet). Sledi del, kjer je struktura snega odlično trda, malo motijo samo skale, ki so vedno na mestih, kjer bi se najlažje zavilo. Ozek del pa je več kot zahteven, saj je širina samo nekaj več kot 2 m in ko sem s poskokom obrnil, se je skorja predrla in sem zgubil oporo in zdrsnil za par 10 cm. To pomeni, da sem bil vsak obrat na meji padca. Saj ne, da je kaj posebno nevarno, ampak v taki strimi padec ni ravno prijeten. Tudi smučanje naprej po plazu je zelo zahtevno. Tehnika smučanja v skorji, ki se predira in tisti, ki drži je namreč diametralno nasprotna. Večinoma sem pravilno ocenil trdoto. Če nisem, sem pa padel ali pa se komaj ujel. 

Med pobiranjem, beri počivanjem, sem opazoval neverjetno količino turašev in pohodnikov. Z enim izmed turašev sva ugotavljala, da poteka mala šola v luknjanju in celo turaši s smučmi na nahrbtniku so hodili po špuri. Ko enega izmed njih malo povprašava po zdravju, je odziv pričakovan. Fucking ego!

No meni razmere niso ravno top in zato se odločim, da bom zaključil, Butinarjeva in Župančičeva bosta pač še malo počakali (govorim o grapah, deklet nisem več videl 😉 in mislim, da nista odsmučali po Pripravniški).

Bolje kot ležati na kavču je bilo. Zadovoljstvo je v tem, da je narejena še ena kljukica in zavedanje kaj zmorem. 

Da marsikaj pogrešam, pa dokazuje tako dolg zapis...