Ah, ta svet...

Četrtek sem že opisal. Ostale dni nič posebnega, nekaj teka, nekaj hribov, nekaj kolesa in 1. sem poskusil  "multisport". Nekaj km s kolesom in nekaj km teka. Zanimivo, da se v statistiki ure vodi kot svoja disciplina in se ne prišteva k kolesarjenju in teku. Čist bv 😒.
Potem je prišla sobota in jutranje deževje. Ajde pa dajmo kot vzorna gospodinja pospravljati, likati, kuhati... Vse OK, če ob tem ne bi gledal vse pomanjkljivosti bajte in ugotovil najhujšo moro. Zamakanje terase. Tudi če bi imel denar, nimam niti najmanjše ideje, kako to rešiti 😓. In takoj, ko se pokaže sonce "pobegnem" na kolo. Ker je vse mokro, pač bolj po cestah. 58 km in 700 višincev me ne potolaži.

Pred vikendom, preden sem videl vremensko, sem planiral 2 dni na Pohorju (spanje v avtu) in nisem bil aktiven pri iskanju družbe. Ko je to padlo v vodo preverim, kaj se dogaja v skupini. Žal izvem, da v njej vlada neka zamera. Pojma nimam kdo komu kaj, ampak čeprav je pred časom Simon F. zapisal, da nismo otroci, to vse boj dokazujemo. Žalostno! Izvem pa, da Irenin Simon "vodi" po njegovem domačem terenu in da gre tudi Željko. Ko nekako najdemo rešitev za logistiko, sem zraven.
Zjutraj dobim obvestilo, da se je mladinec poškodaval in spet ne gre. Logistika se poenostavi, smo pač samo trije. Začnemo v Postojni in se napotimo proti V. Javorniku. Na njem sem bil nekaj mesecev nazaj, vendar ga tokrat osvojimo iz druge strani. Na spustu nas zebe kot mačke. Simon nas vodi po vlakah, ki nas privedejo do dovozne ceste na Sv. Trojico. Na Stravi je to segment in Irena napade najboljši čas. Eni so pač tekmovalni. Na vrhu je odličen razgled. Vidi se do morja, pa Učka, o Nanosu in Pivški dolini ne rabim izgubljati besed...
Ko vzamem v roke telefon, vidim da je bil malo pred nami na vrhu tudi Simon P. Ja, res žalostno! Spust naredimo po vlakah, čeprav mene mika singelca, ki pa menda pelje preveč stran od Postojne. Pridemo direkt na vojaški poligon
in se po njem pripeljemo do mesta.
Ko se spravimo v avte in se usmerimo proti eni lokalni pizzeriji v vasi Studenec, začne padati dež. Kdo, razen lokalcev, ve za ta kraj? Ker pizze so bile odlične in cene nizke. Se splača vedeti.
Simon in Irena ostaneta v Postojni, jaz pa se počasi odpeljem domov. 
Nič več ne razumem. Bivša leze po hribih, kamor z mano nikoli ni (ne bi) šla, kolegi s katerimi sem mislil, da se ujamemo, nočejo kolesarit z mano. Pa še bajto mi bo zalil. Ma, naj gre vse v kurac! 

Komentarji

  1. Daj nehaj sedaj z eno depro😱. A se nismo v četrtek dobro imeli 😁 Pa tudi dež bo nehal, strasti se bodo pomirile, teraso pa boš že zrihtal. Pa kakšen pir bomo spili, spet. Čim prej tem bolje🍻. Zato pa smo prjatli😊. Če ne veš kako, in nimaš drugega, vprašaj Boruta, on stalno ene izolacije švasa, bo že kaj vedel svetovat. Pa če kaj rabiš, da naredimo kakšen horuk, pa tudi povej 💪.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Izbruh, podor in še kaj zraven

Napačna izbira

"Izgubljen" na Primorskem