Lokalc

Bovec
Sedim na klopci pred pisarno športne agencije in jem burek. Čakam, da se začne koncert ene dalmatinske klape in ker imam super razgled po trgu opazujem ljudi... Vse mize so namreč polne in to lokacijo sva že lani osvojila z Brinom.

Mimo pride večja skupina turistov moje starosti. Ena izmed njim me ošvrke s pogledom in se po nekaj korakih obrne in pride do mene: "Could you plese tell me where we can find good food and also I'm vegetarian?" Ko vidi začudenje v mojih očeh "Aren't you local?"

Koncert se začne ravno, ko začne kapljati. Po nekaj komadih jaz nočem tvegati, saj sem avto pustil pred mestom in odidem. Sicer je lepo videti Bovec tako poln in to večinoma tujcev. 

V Čezsoči parkiram svoj "bivalnik" in z baterijo berem knjigo. Ko se pripravim na spanje, pa se ulije in tokrat me dež prav lepo uspava. 

Sicer sem že prej vedel, da kaninskih trailov ne bom fural, saj so pretežki, da bi tvegal po mokrem. Po nočnem dežju in jutranji turobi pa je odločitev za najbolj sejf varianto na dlani. Preparkiram se do Velikih korit in malo pred osmo sem že v sedežu.

Začetek je zelo lušten, sicer takoj klanec, vendar fin makedam in lepo malo nad Sočo in med redkimi hišami na levi strani reke, malo gor, malo dol.  Potem pa spet pridem do asfalta. Sploh nisem vedel, da obstaja ta cesta  Očitno tudi cestni kolesarji ne, saj raje brcajo po cestah polne pločevine. Tukaj pa bi lahko nabijali segmetne v prečistem zraku. Sicer je lepo, senožeti in polno pastirskih koč predelanih v vikende. 

eden izmed njih...

Celo tak slap/tolmun se najde vmes.

Ko asfalta kar ni in konec se mi po glavi začne motati, za koga hudiča so tu naredili cesto. Ko opazim oznake po tleh, kje je treba luknje zakrpati, pa kje dodati muldo, ne morem da ne bi pizdil. Kdo plača to cesto? Vikendaši sigurno ne, ker njihova dohodnina ne gre v to občino. Ko se na cca 1000 nmv pri zadnjih "bajtah" asfalt konča, ne morem da ne bi pomisli na kakšnega politika ali kot piše Golob, v knjgi, ki jo berem, ljubljanske povzpetneže.

Ko se za mene začne težje delo, misli zaplavajo drugam... In potem me presneti tole:

kolo na hlodih se slabo vidi

Se kar namučim da preplezam hlode in zlezem mimo tovornjaka. Seveda danes ne delajo, samo tako so pustili. Da je mera polna od tu naprej spet jebem ježa po poti, ki je preorana zaradi njihovega dela. Se kar namučim, da vse zvozim. 

Sicer je na vrhu lepo, samo zaradi manjka sonca ni to kar sem si želel. 

Planina v Plazeh

Samo na hitro pojem sendvič in nazaj dol. Tura je kot mtb povsem nezanimiva, saj se vračaš po isti poti, kot si prišel. Je bila pač na spisku za rezervo in je prišla čisto prav. Ob Soči imam še dovolj moči in volje, da raziščem misterij oz. najdem povezavo poti do Bovca, brez da bi vozil po glavni cesti. Misterij pač zato, ker je na enem mostu prepoved kolesarjenja po Soški peš poti, na drugem pa markacija STKP in poti prideta skupaj. Zapeljem se torej po 2. mostu in začne se prelepa pot posuta s peskom. Ko zagledam tale motiv

mi možgani fino ponagajajo. Ko se pripeljem mimo, je tukaj en par, ki se tudi ravno slika. Ena oseba v možganih si misli: " boš slikal, ko se vračaš". To je sigurno Tomaž, ki samo hiti in cilj je najti pot. V istem trenutku si druga oseba misli: "saj se ti ne mudi, počakaj, sedaj je dobra svetoloba...". To je sigurno bolj zanimiv Tomaž. Nasledni trenutek se fizični Tomaž znajde na tleh. Očitno je 2. oseba stisnila prvo bremzo, medtem, ko je 1. oseba spustila desno roko z balance. Cena razcepljene osebe je ena drobna praska in fotka.

Žal se skupna pot konča po tem visečem mostu 

in kolesa se usmerja na cesto. Pač obrnem, ker po cesti v takem prometu sigurno ne bom kolesaril. Spotoma vidim še en kup zanimivosti

en kup lesenih pobožnih obeležij

in se poskusim v kolesarjenju po suhi strugi.

Ko pridem do avta, se nebo nad nami odpre in če sem prej že mislil, da ne bom skočil v vodo, se v trenutku premislim. Hop v kopalke in brisačo okoli vratu in hitro najdem potko, ki sem jo prej opazoval in privede na drugo stan korit. Na levi strani je polno ljudi, tukaj nikogar. "Skrivna" pot me privede direktno na najvišjo poličko direkt, kakšnih 6 m, nad vodo. Ko me na drugi strani opazi večja skupina mladih, mi ena izmed njih zakliče: "Will you jump?". Draga moja gospodična, razumem, da so te zavedli moji kodrčki in izklesana postava 😂, ampak jaz sem star gospod, ki se mora najprej shladiti, da ga ne zadane kap, da ne govorim, da iz take višine telo ne bi preživelo. Ko odložim brisačo,  prverim temperaturo vode (full bolj mrzla, kot v Tolminu) in se spotoma hitro pošpricam, splezam nazaj, seveda kar nekaj poličk niže, vseeno pa više kot bi sicer, saj sem opogumljen od vse pozornosti. V tistem trenutku, namreč nihče ni skakal. Kar lep skok mi je uspel. Mrzlo kot hudič! Še na, sicer neuporabljena, jajca, sem se spomnil, ko mi jih je boleče potegnilo noter. Ko zlezem ven, se na drugi strani pojavi zagorel adonis, ki pa skoči z vrha. In je šla moja "slava" 😀.

Kakorkoli, moj izgled nekaj govori, sedaj moram to samo še materializirati. 

Medtem, ko se sušim, začne grmeti. Pogled v nebo mi pove, da časa ni več in res ob avtu se niti ne oblečem do konca, ko se ulije. 

Več ali manj celo pot do doma dežuje in toliko, kot sem danes videl pohodnikov, kolesarjev, ajde naj jim bo. motoristov, ki jim je dež otežil gibanje, nisem še nikoli. Tudi peljal tako počasi in v taki koloni čez Vršič ne.

Vikend je bil zanimiv. V družbi bi bil še boljši.